Nedelja, 16. Jun. 2024

Možgani na "off"

Če je bil kovid zgolj zadnje poglavje v evoluciji smrti novinarstva, je bil hkrati tudi zadnja etapa  odpovedi intelektualcev, kar se je pokazalo še bolj ob vojni v Ukrajini.

Kot poudarja filozof Gorazd Korošec (Proti epidemiji enoumja) različni »dušebrižniki« in »kritični liberalni intelektualci«, ki nimajo pojma o epistemologiji in se imajo za zaščitnike »javne razprave«, ki jo varujejo s cenzorskimi posegi, radi uporabljajo pojme kot so »teorije zarote« in »zanikovalci« (znanosti). Ti moralisti pozabljajo, da je že filozof Charles Pigden diskreditiral pojem »teorija zarote« Karla Popperja kot neupravičen in ga odstranil iz vsake argumentirane filozofske razprave. Vendar so ga propagandisti za potrebe umetnih »ideoloških sporov« vrnili v javno razpravo, čeprav ima kontraučinek na vse kritično misleče.
Vsi glavni mediji v ZDA, od katerih zajemajo novice na Zahodu, so v lasti šestih medsebojno povezanih korporacij, ki so tudi tesno povezane z vojaško industrijo in obveščevalnimi službami. Predsednik Obama pa je z zakonom medijem izrecno dovolil propagando, ki jih odvezuje odgovornosti ob objavi izkrivljenih ali lažnih novic. Tudi Habermas je v Strukturnih spremembah javnosti priznal, da so zahodni mediji le »propaganda«, ki manipulira javno mnenje. Dr. Korošec opozarja, da mediji tudi vsiljujejo javnosti določene teme, ki jih miselno zaposlujejo, kot so teme o »umetni inteligenci«, »digitalni preobrazbi«, o »pravicah spolnih manjšin«, o »podnebni krizi«, o »kovidu« itd. Da se niti medijski strokovnjaki ne vprašujejo o kredibilnosti »uradnih« medijskih virov, kot je npr. Reuters ali AP, je samo simptom smrti novinarstva – če je novinarstvo sploh kdaj obstajalo kot avtonomna veja. Odtod tudi jeza mainstream medijev na nove informacijske portale, ki so v času korona-totalitarizma postali edini kritični viri informacij, podobno tudi ob vojni v Ukrajini. 
Že korona epidemija je pokazala, da je tudi med slovenskimi intelektualci vse več takih, ki se niso zavedali uničujoče dimenzije družbene transformacije, in so vse, ki so imeli pomisleke proti cepljenju in PCT diktaturi bodisi tako ali drugače diskreditirali (trda linija dušebrižnikov), bodisi so se od njih vsaj moralno distancirali (mehka linija). Delovali so kot nekakšna »moralna policija«, v paternalistični skrbi za javno dobro. Med slednjimi, liberalnimi, »organskimi intelektualci« (le kaj bi rekel Gramsci?) so tudi taki, ki so se kalili na Filozofski fakulteti (od Ošlaja in Uhana do Rizmana in Lisjaka-Gabrijelčiča), po drugi strani pa je bil pomenljiv molk tistih »avantgardnih«, ki se tako radi oglašajo ob družbenih prelomnicah, zlasti iz Društva slovenskih pisateljev, Društva za teoretsko psihoanalizo (Žižek, Dolar, Zupančič; zanimivo, da teoretska psihoanaliza vselej opravičuje staus quo), Mirovnega inštituta in PEN-a. Molk slednjih je bil presenetljiv – ali pa morda značilen? Lahko je biti za mir in za odprte meje (razni »mirovni« in multikulturni inštituti), malce težje pa za globinsko kritiko kapitalizma, biopolitične diktature in za prevpraševanje liberalnih  »vrednot«. Ni presenetljivo, da so kvazilevi intelektualci, od Žižka do Rizmana (vprašanje je, kaj je sploh še ostalo od »levice« na Zahodu), ki so dejansko globalisti, tudi pozneje v primeru ukrajinske vojne pokazali afiniteto do prozahodne, ameriške interpretacije konflikta. Z izjemo dr. Mastnaka in dr. Lipuščka in še nekaterih redkih posameznikov, se je večina »kritičnih« intelektualcev postavila na ameriško, pro-zahodno stran, na čelu s presvetlim, »prvim« filozofom Zahoda, Lacanovcem Slavojem Žižkom, ki slovi po svojem vulgariziranju filozofije in kritične družbene teorije, ki jo spaja s popkulturnimi produkti v slikovit kolaž. Zadnjič si je v intervjuju z režimskim novinarjem Piersom Morganom dovolil celo pozvati Zahod, naj da Ukrajini jedrsko orožje. Razmišlja kot testosteronski adolescent – mislim, da so že vsi spregledali, da je zanj vsaka važna družbenokritična razprava zgolj velik blef, sicer pa je to nakazal že sam Lacan, ki je priznal, da je »psihoanaliza prevara«, da »veliki Drugi ne obstaja«.  Družba pa vseeno obstaja. Psihoanalitiki so znani nihilisti – četudi radi trdijo, da so za svetovni mir. Samo ob Gazi so malo »zabevskali«, »politično korektno«.

V nasprotju s tezo Zahoda, da je ruska intervencija v Ukrajini imperialistična vojna z namenom osvajanja ozemlja, je treba pogledati kompleksno geopolitično situacijo, v kateri Ukrajina ni nevtralna ’’suverena’’ država, ampak teren za proxy spopad med ZDA in Rusijo, ki je bil že dolgo načrtovan. Za razumevanje tega spopada je potrebno pogledati v leto 2014, pa tudi v čas po koncu hladne vojne, o čemer je pisal prof. Sakwa v svoji knjigi (Frontline Ukraine). Kot je razkril že načrt korporacije Rand, je ukrajinska kriza vzvod, s katerim bi destabilizirali in zrušili Rusijo. Kritičnih intelektualcev sploh ne zanima ozadje tega spopada, niti jih ne zanima genocid nad prebivalci Donecka, s konstantnim obstreljevanjem, pod taktirko ultranacionalističnih ukrajinskih sil, s kršenjem mirovnega sporazuma v Minsku. O tem sem že pisal drugje, zato dovolj besed. Ruska intervencija, ki je sedaj čisto prava vojna, v kateri se Rusija bori proti celotnemu Zahodu, ni imperialistična vojna. Vsi tisti, ki menijo, da je Ukrajina le prvi korak pri ruskem osvajanju Zahoda, nimajo pojma o geopolitiki in resničnih vzrokih, ali pa se namenoma sprenevedajo. Nenazadnje: fenomen »Putin« je zgolj dialektičen odgovor Rusije na ameriški (zahodni) imperializem. Kot poudarja filozofinja Enrica Perucchietti predstavlja Rusija edino resno oviro v angloameriškem načrtu popolnega preoblikovanja sveta. Če ZDA ne bi počele v zadnjih desetletjih, kar počno po svetu z izvažanjem demokracije, z barvnimi revolucijami itd., bi Rusija ne bila prisiljena v tako defenzivno pozicijo. 

Osebno sem bil in sem še vedno proti ruski intervenciji oz. vojni, zaradi številnih civilnih in vojaških žrtev na obeh straneh, prav tako sem proti njihovi strategiji bojevanja, ki je pogosto videti zelo nedomišljena in zgrešena, kar pa ne pomeni, da ne poizkušam razumeti vzrokov, zakaj je do spopada sploh prišlo. Bolj, ko spoznavam slednje, bolj mi je jasno, da je do takšnega ali drugačnega vojaškega odgovora Rusije slej ko prej moralo priti, lahko pa ugibamo, da če bi do slednjega prišlo že prej v manjšem obsegu,  bi se lahko izognili veliko žrtvam na obeh straneh, ker ukrajinska vojska takrat še ni bila v tako visoki bojni pripravljenosti. Strateška nevarnost je bila pred štirimi leti podobna – za kakšno stopnjo manjša – kot pred dvema, eksistenčna grožnja ruskim prebivalcem Donecka pa tudi, po drugi strani pa je ravno odlašanje Rusije z intervencijo najboljši dokaz, da ni imela nobenih kolonialističnih ambicij, ampak se je spopadu poizkusila za vsako ceno izogniti. Če je intervenirala še pravočasno ali prepozno, bomo izvedeli v letu ali dveh. Kar počne, je zgolj vzpostavitev varnostnega, obrambnega teritorialnega pasu (ozemlje t. i. Nove Rusije), ki pa bo čedalje širši, če bo Ukrajina dobivala čedalje več ofenzivnega orožja, zlasti rakete dolgega dosega. Več bo orožja, hujša in daljša bo vojna, Ukrajina pa ne more več zmagati, samo nevedni ali lažnivi zahodni novinarji in zavedeni »intelektualci«  to še verjamejo.

Nazadnje si tudi poeti ne morejo dovoliti političnega analfabetizma. Sarkastičen pamflet »prvega« akademskega poeta naše deželice, miljenca velikih založb B. A. Novaka, v zadnji Sobotni prilogi z naslovim »Še pomnite tovariši? ali kaj pomeni SSSR?« o »previdnih ritkah«, »vazalih carjev« in »pucflekih na kremeljskih preprogah«, s katerimi obklada ’perverzne’ »pacifiste«, ki jim očita pomanjkanje solidarnosti z Ukrajino ter servilnost, celo nostalgijo do ZSSR, in vleče paralele s časom informbiroja, ker želijo mirovniško (diplomatsko) končati vojno v Ukrajini, tudi priča o globini nevednosti ter uslužnosti »intelektualcev« do globalističnega Zahoda. Ne, tisti, ki razumemo Rusijo v tem neenakem spopadu s kolektivnim Zahodom pod taktirko Pentagona, nismo nekakšni novodobni stalinisti (ali ’’informbirojevci’’), smo zgolj informirani in zaskrbljeni državljani, je to kolikor toliko razumljivo? Ni bojazni, da bi »žrli Putinov kaviar« in »lokali Putinovo vodko«; upajmo, da tudi liberalni »intelektualci« ne bodo nikoli loščili ameriških škornjev ali pošiljali svojih potomcev v vojno proti Rusiji. To ni leto 1948, ampak l. 2024, NATO ni klub mirovnikov, ampak orodje ZDA, in danes je Amerika tisti imperij zla, ki hoče zadušiti vsako suverenost, z vsemi sredstvi, s proxy spopadi, s financami ali transhumanizmom.
Geopolitični spopadi, lažne epidemije in klimatska histerija, vsi ti umetno ustvarjeni dogodki globalističnih elit so pokazali, da mnogi »intelektualci« oz. pripadniki »intelektualne avantgarde« niso več dorasli zgodovinskemu trenutku, da niso zmožni »javne uporabe uma« (Kant). V prihodnje intelektualci ne bodo več »razsvetljevali« delavskih množic – če so jih sploh kdaj (v marksistični teoriji, nemara). Tako je še najbolje, za njihovo zdravje in dobrobit vsekakor.

 Tomaž Janežič