21. marca 2022 smo predstavniki prve nestrankarske in ne-satelitske civilno-družbene liste državljank in državljanov v zgodovini Slovenije vložili kandidatne liste s 77 kandidatkami in kandidati Državni volilni komisiji. Na osnovi zbranih preko 12.500 podpisov podpore tej listi. In na podlagi enega verjetno najkvalitetnejših programov v zgodovini Slovenije za dobro vseh – »Lahko je drugače«.
Na volitvah 22. aprila 2024 je listo podprlo 1,76% volilnih upravičencev. Za nekatere malo, za spet druge veliko. Veliko za tiste, ki niso mogli razumeti, kako je lahko tako rekoč neznana lista – ob močni medijski osamitvi – premagala favorite, kot so bile tedaj medijske in finančno bistveno bolj podprte stranke in liste. Malo, ker vemo, da je parlamentarni prag za ta dosežek visokih 4%.
Mnogi so tik pred zaključkom podlegli predlogom, da naj se volitev ne udeležijo. Da je bolje udejanjati nekakšno državljansko nepokorščino, ki seveda ne velja, ko je potrebno na bankomatu dvigniti denar ali na bencinskem servisu tankati gorivo. In po možnosti plačati z bančno kartico. Tako daleč seveda tovrstni predlogi niso šli. Cilj so bile in so vedno zgolj volitve. Ali vpisovanje v volilne imenike s šiframi pomorskega prava. Ki so lahko legitimne a zagotovo niso nad pravili Državne volilne komisije. Zakaj? Ker ne obstaja neodvisna institucija, ki bi jih verificirala. A ponovno, tako globoko tovrstni predlogi niso razmišljali. Saj so bile in so vedno cilj zgolj volitve. Kako onemogočiti nekaj novega. Kako preprečiti uspeh nedogovorjenim silam. Kako dejansko neodvisnim, ki se niso poklonili plačnemu in dogovorjenemu sistemu predvolilnih »anket« »javnega mnenja« (z dogovorjenimi imeniki respondentov) in vodenih množičnih medijev (ki od »ne-naših« ne sprejmejo niti denarja za oglasne površine) onemogočiti vstop v prostor, kamor po njihovem ne sodimo.
A ta zapis ni ne grenkoba, ne graja, ne pametovanje. Je poizkus treznitve umov, ki vedno iščejo nekaj več. A ko imajo to več pred seboj, slednjega ne sprejmejo. Ker imamo v umih vgrajeno blokado, ki so jo desetletja ustvarjali neuropsihološki programi televizij in kasneje digitalnih medijev. Blokado, ki nam preprečuje, da bi prisluhnili, ko nam govori nekdo, ki ni umetno ustvarjena »avtoriteta«. Ki ni umetno ustvarjen »voditelj« ali vsaj minister. Ker tudi pri finančni krizi 2008 niso poslušali posameznikov, ki so znali razbrati dejansko stanje in globino krize. Še več, krohotali so se jim. Ker so bili »navadni« ljudje. In ne profesor doktorji, ministri ali direktorji centralnih bank.
Naprej kot posamezniki in kot družba ne moremo prav zaradi tovrstnih globoko vsajenih blokad. Ker še nismo našli načina, kako jih obiti najprej v sebi in potem na zdravi osnovi skupaj zgraditi zdravo družbo. Kjer na neodtuljivih moralnih in etičnih temeljih preprosto ne bo več možnosti za sistemsko korupcijo. Za odvisno znanost in druge oblike odvisnih stebrov družbe v kofliktih interesov. Za podmizne dogovore navidezne elite. Ki to ni.
Vse se začne in vse se gradi iz nas samih. Skupek nas je družba. In vsak od nas nosi odgovornost najprej zase in potem za družbo, v kateri sobivamo. Izhoda ni. Bega še manj. Ne zato, ker je predaleč. Zato, ker smo soodvisni. Skupaj lahko sobivamo zgolj vsi. Ne samo eni ali drugi. In skupaj moramo razumeti, kaj je dobro za vse. Ne samo za (samo)izbrane.
Zmeraj je lahko drugače.
mag. Gregor Kos
