Če sprejmemo preprosto dejstvo – da vsako pogodbo, vsak projekt in vsako plačo v javnem sektorju financiramo davkoplačevalci – potem si ne smemo več privoščiti iluzije, da je javno delovanje dovolj zgolj deklarativno transparentno. Čas je, da postane dejansko odgovorno.
Ne jutri. Ne po naslednjih volitvah. Zdaj.
A najprej si moramo nehati lagati.
Sistemska korupcija nima politične barve. Nima ideologije. Nima tabora.
Ima (zgolj) (večni) interes.
In ta (večni) interes je preprost: ohraniti sistem, v katerem odgovornost ne obstaja, nadzor pa je zgolj predstava za javnost.
Zato je danes nevarno verjeti, da obstajajo “naši”, ki so malo manj sporni, ali “njihovi”, ki so malo bolj. V jedru problema namreč ni levih in desnih. So samo tisti, ki sistem izkoriščajo – in tisti, ki ga plačujemo.
In dejanska, ne tista zlorabljena resnica, ki jo mnogi nočejo slišati, je neprijetna: v tem krogu ni nedolžnih taborov. Ni čistih rok, ki bi lahko prepričljivo kazale s prstom. So samo različni obrazi istega vzorca.
Zato (časovno in vsebinsko načrtno) preusmerjanje pozornosti v ideološke spopade ni rešitev – je mehanizem preživetja tega sistema.
Dokler se prepiramo, kdo je “manj slab”, ostaja namreč bistvo nedotaknjeno. In to bistvo je tisto, kar je treba razstaviti.
Kaj to pomeni v praksi?
Pomeni, da javna funkcija ni privilegij, ampak izpostavljenost. Da vsak evro javnega denarja nosi ime tistega, ki ga je odobril. Da vsaka odločitev pusti sled, ki je ni mogoče izbrisati.
Pomeni konec fikcije “zasebnih” sestankov v javnih zadevah.
Vsi funkcionarji, vsi nosilci javnih pooblastil, vsi odločevalci – so namreč plačani iz javnega denarja in delujejo v našem imenu. Ne v imenu strank. Ne v imenu mrež. Ne v imenu prijateljskih podjetij.
V našem.
Zato mora biti vsako srečanje, ki vpliva na javne odločitve, javno. Ne delno. Ne selektivno. V celoti. Brez zaprtih vrat, brez “neformalnih usklajevanj”, brez zakulisnih trgovin.
In če se izkaže, da je bila odločitev sprejeta v temi, potem mora slediti posledica, ki je prav tako jasna kot kršitev sama: avtomatična razveljavitev odločitve in osebna kazenska odgovornost tistega, ki jo je sprejel. Brez izjem. In brez izgovorov.
To ni radikalizem. To je minimum.
Radikalno je stanje, v katerem smo danes – kjer se od ljudi pričakuje, da bomo ob novih razkritjih skomignili z rameni, izgubili zaupanje in se umaknili. Da bomo nehali sodelovati, nehali spraševati, nehali voliti.
To je edina resnična zmaga sistemske korupcije.
Zato je danes ključno vprašanje: bomo odnehali – ali bomo prvič vztrajali?
Rešitev ni v umiku iz javnega prostora. Rešitev je v njegovi ponovni zasedbi. Je v odložnosti. In neomajanosti.
V zahtevah, ki niso več vljudne, ampak natančne. Ne več splošne, ampak izvedljive. In ne več odložljive. Ne potrebujemo več obljub. Potrebujemo jasna in ne-izmuzljiva pravila, ki veljajo za vse – in posledice, ki jih ni mogoče odložiti. In nad katerimi nima vpliva nobena navidezna elita. Nobeni samooklicani izbranci, šerifi ali mogotci. Še manj sence v sivih ozadjih, ki se danes še smejijo.
Če je javni denar res naš, potem mora biti tudi moč nad njim naša.
In to ni stvar ideologije. To je stvar dostojanstva.
mag. Gregor Kos
