Običajni sprehod v naravi za bistrenje misli je danes prehitel sprehod po mestu. A močan veter je pripomogel, da je tudi v mestne ulice zavel svež zrak in njemu lastne misli, za kar sem mu hvaležen. Ob sprehodu sem opazil pomnike, ki so ves čas med nami. A pogledi nas niso več usmerjeni »gor« (»kakor na nebu, tako na Zemlji«), temveč so glave spuščene navzdol? Le kaj nas je k temu privedlo!?
Opaziš pomnike na gracioznih stavbah in razmišljaš… Le kdo jih je zgradil? Oziroma, na čigav račun? In seveda se misli povežejo, da smo v celotni zgodovini »mi« plačniki. »Mi« financerji. Naš, v današnji obliki davkoplačevalski denar, je temelj obratovanja bank, je osnova tistega, kar tako radi imenuje »evropska sredstva« in da ne naštevam dalje. In je temelj bogastva »bogatih«. Zmeraj je »navaden« človek plačnik, nad njim pa se izživlja »izbrana« družba, ki smo ji vedno bolj v napoto. Preveč nas je, pravijo, gremo jim na živce. Oni nimajo več toliko svobode, ker se morajo s svojim bogastvom skrivati pred nami. Pred našimi pogledi. Našimi željami. Našo zavistjo. In najmanj jezi jih, ko lahko vstopimo v njihove trgovine. Njihove restavracije. Jemo, kar je pripravljeno za njih. In dihamo zrak, za katerega mislijo, da je njihov. Pa ni.
Ko so fevdalne prispevke in tlake preko stoletjih transformirali, smo pristali v »moderni« in »demokratični« družbi, ki ni ne eno, ne drugo. Navidezni digitalni »prestop« in »zelena« energija sta zgolj še nova pojma v vrsti zgodovinskih malverzacij otopelih umov ljudi. Ki so se naučili zgolj pitanja in zapadli v nesmisel premišljevanja. In odkrivanja dejstev.
Nekje vmes so nam v nov privid zavili »demokracijo« in privid izbire. Kljub temu, da vemo, da sta navidezno leva in navidezno desna, vsaj kar se tiče izkoriščanja našega – davkoplačevalskega denarja (in drugega NI!!!) – zgolj dve plati istega kovanca. A seveda obstajajo razlike. Eni so za dosego mandata za »obvladovanje« množic pripravljeni dušo prodati temi, drugi ostajajo vsaj še z zadnjimi močmi na vzniku svetlobe.
Privid izbire nam še omogoča, da se pozicioniramo sami. Ali uporabimo um in razumemo, da so vsa pitanja kot so »krščanske vrednote« (večkratnik ločencev in prešuštnikov, da o ostalem ne govorimo), ali tokratna politikantska zloraba besede »hvala«, ki še poglablja politikantsko zlorabo besede »resnica« zgolj nove in nove načrtne, demagoške in neuropsihološke (!) lovke nenasitnih. Ali se prepustimo najlažji opciji, da tako kot po navadi, ne naredimo nič in potem samo bentimo, kako je vse narobe. Ali pa se oprimemo rastočemu vzniku svetlobe. Ki se ne more širiti brez nas. Brez naše aktivne vloge. Ki nikakor ni kimanje. Je opozarjanje. Je zahtevanje pravilnega. In jasno in glasno zavračanje nedopustnega.
Nihče od »njih« ni v ničemer in nikakor »več« od nas. Nikomur ne smemo dopustiti, da bi se tako spozabil. So tam za nas. In nič drugega. Prav tako nihče od »njih« ni odrešitelj. To smo lahko samo sami. Vsak zase. In ko je teh »vsak zase« dovolj, se obrne smer v družbi. Je prostor in čas tektonskih premikov. Vse je na nas. In vse je od nas.
Razumimo, da če tri leta in 360 dni nikogar ne zanima sistemska korupcija tistih pet dni, ki so namenjeni »volitvam«, ni ne prostor ne čas za tovrstno obračunavanje? Sploh pa vdor tujih služb v najbolj občutljive pore naše družbe? Razumimo, da seveda moramo zavrniti sistemsko korupcijo, a na za to predvidenih institucijah družbe. Kjer bodo vsi, ki bi jih morebiti zlorabljali, plačali in plačevali karmični davek. Mi nismo sodniki. Te vloge si ne nalagajmo na ramena. To je lahko zgolj sila, ki nam daje življenje. Smo pa izvajalci te sile v tem življenju, ki imamo možnost izbire med temo in svetlobo. Nič več. In nič manj. In to vsak dan. Ne zgolj za volitve.
mag. Gregor Kos
