Politični pol Slovenije, ki se razglaša za levo od sredine, je pohitel z izkazovanjem podpore tudi starost slovenske politike, kot je prvi predsednik Milan Kučan, ki naj bi po njihovem mnenju pri volilkah in volilcih list levo do sredine užival status zaupanja vredne in verodostojne osebe. In politika.
A njegov najnovejši intervju v reviji Reporter (žal) izkazuje poglobljeno nerazumevanje slovenske volilke in volilca, predvsem vseh, ki ob/po plandemiji glave nis(m)o držali med nogami ali zakopane v zemlji. Zakaj?
Ključ parlamentarnih volitev 2026 leži v skoraj 25% volilk in volilcev, ki so se leta 2022 udeležile/i volitev, pa so njihov glas - in ponavljam, udeležbo na volitvah (!!!) - prejele liste, ki niso zastopane v Državnem zboru.
Kar očitno ne razume ali noče razumeti Milan Kučan ne t.i. možganski trusti strank levo od sredino je dejstvo, da ti glasovi niso bili namenjani osebam (!) temveč vsebini (!). Oziroma vsebinam, ki jih nobena od parlamentarnih strank NI HOTELA nagovarjati, pa so kar 25% volilk in volilcem tako pomembne, da so se odločili udeležiti volitev in svoj glas "zaupati" eni od list. Besede, kot so "suverenost", "državotvornost", "svoboda izbire" in še bi lahko naštevali niso in nikoli ne bodo lastniška pravica Princa Teme in krdela sivih ovc, ki mu sledijo. Temveč pripadajo tudi vsem, ki nam srce bije na levi.
Na volitvah 2026 kažejo pomanjkljivi vsebinski vzorci strank levo od sredine, da se bodo ponovno držale preizkušenega modela zagovora zgolj "mainstream" vsebin in bežanja od vsebinskih dejstev, ki so ključna najmanj 25% volilnemu telesu. Tako celo Kučan najverjetneje nepazljivo primerja Princa Teme s Trumpom, pri čemer primerjava obeh zdrži izključno podporo ali soglasje z Zionističnim režimom (ki ga je vmes obsodila celo RKC), pa še slednje pri Princu Teme brezkompromisno podložno, pri Trumpu pa najverjetneje (zgolj) strateško. Ker ob tem izvaja aktivnosti, za katere v slovenskih medijih ni prostora. Tako na področju brisanja usodnega delovanja USAID, sponzorjev in izvrševalcev tega programa na svetovno politično krajino - ki je bistveno usodnejše od trenutnih aktivnosti trenutnega predsednika ZDA - do, ne pozabimo, uničevanja podzemnih tunelov v ZDA, ki so bili ključ za tihotapljenje tako nezakonitih substanc, kot še pomembnejše, ljudi in med njimi nepredstavljivo število otrok. Da ne naštevamo dalje.
Kučan ostaja v varnem zavetju urbanega navidezno intelektualnega uma, ki se še vedno hrani v dnevno-informativnih oddajah množičnih medijev in nedeljsko-ponedeljkovih navidezno politično-družbenih oddaj. Kjer si redki zastavijo vprašanje, kako da ne Nika Kovač, ne noben predstavnik nobene liste, ki naj bi tako glasno zagovarjal pravice "ljudi" še nikoli v življenju niso izgovorili besed "Reiner Fuellmich"? Ali pa o dejanski borbi Roberta Kennedy-a mlajšega za bolj zdravo življenje Američanov in predvsem ameriških otrok?! Saj vemo, on je "anticepilec" in to je edina nalepka, ki jo morajo množični mediji vtisniti v podzavest nezbranega volilca. Kar seveda uspešno in dolgoročno izvajajo. Zakaj bi kdo razmišljal o škodljivem glifosatu? Ali nesmislu javno financiranega - in obenem krivdno na plečih "države" - "špikanja" otrok, ki polni pogoltne proračune farmakomafije?!
Zagovarjanje teh ali onih strategij elit Davosa je seveda simpatično in finančno ter medijsko podporto. Dejanska vprašanja - ponavljam - najmanj 25% volilnega telesa - ostajajo neodgovorjena.
Kdo bo za slednje odgovarjal? In komu?
Sociologi, ki sedaj svoje sociološke travme sejejo v navideznih analizah v medijih? Ker za politologe z dejansko vsebino in analizo ni medijskega prostora. Mladi, ki jih uspešno zlorabljajo v agendističnem "boju", ki ne spredvidijo, da sami sebi kopljejo jamo, iz katere bo težko zlesti? Upokojenci, ki si jih podajajo zdaj levi, zdaj desni, kakor pač zapiha veter?
Kot po navadi bodo na koncu svoje neznanje in (načrtno) nerazumevanje volilnega telesa skušali zvaliti na nas - volilke in volilce. Češ, da se nismo udeležili, da nismo poslušali in podobne nebuloze. A prav pri poslušanju se večinoma neha. Ker poslušati bi morali tisti, ki želijo naš glas. Ne obratno!
mag. Gregor Kos
