Ob amaterizmu, ki je razkril sodelovanje navideznih specialistov za prodajanje dveh plasti popečenega kruha in vmesnega polnila, resnici na ljubo v nekaterih primerih celo brezmesnega; in wannabe politikanta, se je vsul tudi val AI »analiz« novodobnih AI »analitikov«, ki naj bi z AI razlagali vse. In bojda najlažje politiko.
Pa najprej pojasnimo uvodno izpostavljeni amaterizem. Vsakdo, ki je kadarkoli izvajal resno komuniciranje na digitalnih platformah ve, da je združitev Facebook strani sicer možna. A se mora najprej stran, ki se ne imenuje tako (ali vsaj podobno kot stran, v katero se združuje) preimenovati in na osnovi tega omogočiti združitev. Ob tem pa vsi, ki niso amaterji vedo, da vsi sledilci osnovne strani z drugim imenom prejmejo avtmatično obvestilo, da se stran, ki ji sledijo, preimenuje in v kaj se preimenuje.
A pustimo sedaj tovrstne amateristične tehnikalije in se rajši posvetimo zmoti, ki jo sedaj AI »analitiki« skušajo povzročiti med nič hudega slutečimi uporabniki platform, ki so – ne prvič in najverjetneje ne zadnjič – »zmedeni«, »ne razumejo« in tako naprej. Namen tovrstnih združitev v političnem prostoru ni, kar napačno navaja AI, da bi upravljalec nove združene strani »izkoriščal« potencial »starih« sledilcev. Ker jih za slednje briga, ker tako ali tako v politikantstvu zanimivih vsebin ni. Ker, če bi bile, se jim ne bi rabilo »bati« za sledilce. Ključen je vtis, videz – da »izgleda«, da ima tvoja stran toliko in toliko sledilcev in ne zgolj nekaj deset, kar uspeš doseči s klicanjem prijateljev in znancev, ki ti kimajo, ko se s teboj pogovarjajo in potem smejijo, ko se obrneš stran.
Vse je videz. In ustvarjanje videza. Vsaka javnomnenjska raziskava in posledična medijska objava je ustvarjanje videza, ustvarjanje navidezne moči, ki naj bi ne preveč aktivnim sivim celicam volilnih množic povzročila vzgib za »zaupanje« (???) tej ali oni politični opciji. Konec zgodbe.
mag. Gregor Kos
