Medtem, kot nas doma poleg močnega vetra in snežnih padavin zasipavajo z informacijami, katera nova politična stranka bi sprejela vabilo na pogovore o konstruktivni koaliciji vlade narodne enotnosti in katera zakaj ne, se po svetu dogajajo bistveno resnejše in usodnejše aktivnosti.
Nedeljske volitve so prinesle marsikomu manjša ali večja presenečenja. V Državni zbor se tako ni uspelo uvrstiti nosilcu liste Demokrati Anžetu Logarju, tako kot ne njegovi desni (z res močnim poudarkom na desni) roki Evi Irgl.
21. marca 2022 smo predstavniki prve nestrankarske in ne-satelitske civilno-družbene liste državljank in državljanov v zgodovini Slovenije vložili kandidatne liste s 77 kandidatkami in kandidati Državni volilni komisiji. Na osnovi zbranih preko 12.500 podpisov podpore tej listi. In na podlagi enega verjetno najkvalitetnejših programov v zgodovini Slovenije za dobro vseh – »Lahko je drugače«.
Če sprejmemo preprosto dejstvo – da vsako pogodbo, vsak projekt in vsako plačo v javnem sektorju financiramo davkoplačevalci – potem si ne smemo več privoščiti iluzije, da je javno delovanje dovolj zgolj deklarativno transparentno. Čas je, da postane dejansko odgovorno.
Običajni sprehod v naravi za bistrenje misli je danes prehitel sprehod po mestu. A močan veter je pripomogel, da je tudi v mestne ulice zavel svež zrak in njemu lastne misli, za kar sem mu hvaležen. Ob sprehodu sem opazil pomnike, ki so ves čas med nami. A pogledi nas niso več usmerjeni »gor« (»kakor na nebu, tako na Zemlji«), temveč so glave spuščene navzdol? Le kaj nas je k temu privedlo!?
Ko sem poslušal pogovor med Robertom Golobom in Janezom Janšo pri Klemnu Selakoviču, sem slišal marsikaj. Politično rivalstvo. Previdnost. Tudi presenetljivo človeške trenutke. Ki jih sicer nisem vajen v politiki. Vsaj ne na način empatije, kot tokrat.
Globoko smo zakorakali v tisti »poseben« čas (običajno vsaka štiri leta), ko vsi vse vedo. Vsi imajo rešitve za vse – z vseh področij, iz vseh vidikov našega življenja. Če tega slučajno ne vedo tisoči tistih, ki se borijo za naše glasove, pa to zagotovo vedo vsi na družbenih omrežjih.
Te dni sem se udeležil kulturnega dogodka. Ko sem ob koncu dogodka zapuščal prizorišče, sem na izhodnih stopnicah javnega objekta v roko dobil zavit paket: slovensko zastavo in kot sem videl doma, letak politične stranke Slovenska demokratska stranka. Starejši gospod mi je zamomljal, da se borijo za »zastavo v vsak slovenski dom«.
Lahko vsaj za nekaj trenutkov branja pričujočega teksta razumemo, da za iniciranje vojn ali oboroženih konfliktov (vsaj v post-II. svetovno-vojnem času) dejansko ne gre za »konflikte« med državami per se?
Sam ocenjujem, da predvsem v ravnanju ozadij do zmage na volitvah. Če povzamem zanimiv zapis zanimivega literarnega dela: »briga jih«. Ne da se jim. Seveda za zmago, da ne bo pomote. Ne za ohranjanje »vpliva«.
