Zakaj postavljam vprašaj v naslovu? Preprosto: če nočemo biti izgubljeni, se moramo spraševati, moramo vpraševati, moramo postavljati stvari pod vprašaj.
Vpraševanje in preizpraševanje je danes tako pomembno, ker smo soočeni s totalno propagando. Da bi bilo še slabše, je ta propaganda cepljena na padanje izobrazbene ravni in razgledanosti (ki je rezultat degradacije izobraževanja), na krčenje kognitivnih registrov, zamenjavo analitičnega razmišljanja s sklicevanjem na vrednote, ideološko dezorientacijo, ki je pri nas zavladla zlasti po osamosvojitvi (začela pa znotraj partije v 80. letih, če ne prej), demoralizacijo, ki jo proizvajajo nove politične elite, podleganje zahodnemu kulturnemu, ali raje popkulturnemu, imperializmu in duhovno osiromašenje.
Temeljna značilnost te propagande je, da nas izolira pred dejstvi. Natančneje, ustvarja virtualna dejstva, obenem pa nas odlepi od dejstvene realnosti, od dejstev in realnosti; dejstva zamolčuje, skriva, zavrača, dekonstruira in večkrat tudi prepoveduje govorjenje o njih. Vse, kar šteje, je "pripoved", naracija. Zaprti smo v virtualni svet pripovedi. (V Nemčiji so za ekonomskega ministra postavili filozofa, ki je pisal zgodbe za otroke!) Ker je edina "resnica" pripoved, zdaj ta in potem kakšna druga, vsaka laž lahko postane resnica. Zato je ta propaganda nihilistična do resnice.
Druga temeljna značilnost vladajoče propagande je, da zavrača in razgrajuje logično mišljenje, logiko. Je direkten napad na logiko. Odvaja nas od logičnega mišljenja.
Totalna propaganda, ki smo ji podvrženi - in ki je ne širijo samo državni ideološki aparati, ki je ne proizvaja samo kakšno ministrstvo resnice, temveč nas oblega z vseh strani, vse prevečkrat tudi v "civilni družbi" - nas imunizira pred dejstvi, realnostjo, resnico in logiko. Cepi nas proti dejstvom, realnosti, resnici in logiki.
***
Iz povedanega sledita dve preliminarni ugotovitvi, ki delno pojasnita, zakaj postavljam"anti-Davos" pod vprašaj.
Prvič, propaganda, o kateri govorim, je izdelana zunaj in uvožena. Zato bi lahko rekli, da je tuja. Vendar jo naši politiki, mediji in drugi ideološki aparati, pa tudi mi sami, s takšno vdanostjo in tudi prepričanjem ponavljamo in širimo, da je tudi naša. Medijski prostor pri nas je skoraj popolnoma zaprt. V tem pogledu smo bili v času kovidnega režima na evropskem vrhu, zdaj ob vojni proti Rusiji v Ukrajini pa je še huje. Razprave o svobodi novinarstva, ki jih imamo, se tega problema sploh ne dotaknejo.
Velik del propagande lahko imenujemo davoško, ampak za to, da se širi pri nas in da jo precejšen del prebivalstva požre, ne smemo kriviti Davosa, ali samo Davosa. Tu nasprotovanje Davosu ne bo veliko pomagalo.
Drugič, ko govorimo o Davosu, uporabljamo to ime zelo na splošno. Praviloma ne znamo konkretno razložiti, kaj je Davos. Zato se večkrat zatekamo v lažno konkretnost. Ko govorimo o Davosu, naslikamo Klausa Schwaba, Billa Gatesa, bogatune, ki se zbirajo v švicarskem zimskem letovišču... Toda kakor fašizma ne moremo razložiti z Mussolinijem, kakor nacizma ne moremo razložiti s Hitlerjem, tako globalistične agresije in ofenzive ne moremo razložiti s Schwabom ali Davosom. Potrebujemo konkretne analize dogajanja.
Toda ključni problem je tu drugje: anti-Davos postaja naša pripoved, naša naracija. Pripoved pa je nosilec, medij, tkivo vladajoče propagande. Z našo pripovedjo, proti-naracijo, se podajamo na teren, na katerem deluje vladajoča propaganda - in na tem terenu nismo konkurenčni. Menim, da moramo graditi na tistem, ohranjati in razvijati tisto, kar vladajoča propaganda uničuje. Graditi bi morali na dejstvih, realnosti, resnici in logiki; ohranjati in razvijati dejstva, realnost, resnico in logiko.
***
S čim imamo opravka? Kje smo?
Očitno je, da našo usodo krojijo nadnacionalni centri moči. Kaj to pomeni za našo državo in naše instance oblasti (vlado, parlament, banke, razne inštitute, zdaj v prvi vrsti tiste, ki imajo opravka z zdravjem, ipd.)? In kaj za nas, državljane?
Država je izgubila suverenost, kar pomeni, da v strogem pomenu besede sploh ni država. Kar ostaja od nje, so aparati, potrebni za učinkovito izvajanje odločitev nadnacionalnih in izveninstitucionalnih centrov moči in za kontrolo prebivalstva.
Naše elite oblasti in oblastni aparati, ki jih zasedajo, izpolnjujejo direktive in programe nadnacionalnih centrov moči. Odgovarjajo njim, ne nam, ne ljudstvu. Odvisne so od njih, ne od nas, od ljudstva. Njihovi interesi se navezujejo na interese nadnacionalnih centrov moči in nadnacionalnih elit in nimajo že nič več skupnega z interesi ljudstva ali nacionalnim interesom.
Ta razmerja so sistemska, kar pomeni, da je obstoječi politični sistem izgubil demokratični ali emancipacijski potencial, kolikor ga je imel. Izčrpal se je. Služi le še reprodukciji moči od ljudstva ločenih elit. Kar koli drugega - kaj takega, kar je v interesu ljudstva, - bo naredil le pod zunajsistemskim pritiskom.
Slovenija v tem pogledu ni izjema. Podobno velja za druge zahodne države. Močnejše med njimi lahko pritiskajo na šibkejše, denimo ZDA na Nemčijo ali Nemčija na Slovenijo, toda niti najmočnejša med njimi ne deluje več ne v nacionalnem interesu ne v interesu ljudstva, kvečjemu v interesu lokalnih oligarhij. Tudi tam je temeljno razmerje sil takšno, da veliki ekonomski interesi obvladujejo politične institucije. Z vidika političnih institucij so temeljne odločitve in interesi, ki jih sprejemajo, izveninstitucionalni in nimajo - ne morejo imeti - nobene zveze z ljudstvom.
Večina teh velikih ekonomskih interesov je globalističnih, ne pa vsi. Tisti propulzivnejši, agresivnejši so. Ti so ekspanzionistični, ti so v ofenzivi. Toda medtem ko je njihov doseg globalen, lahko delujejo le skozi lokalne politične sisteme. V enih so zasidrani, v druge se zažirajo in jih razjedajo. Tudi če stremijo k neposrednemu izkoriščanju ljudstva, jim to lahko omogočajo samo lokalni politični sistemi, v katerih to ljudstvo živi. (To pogojno odvisnost od lokalnih političnih struktur lahko zaobidejo s pospeševanjem migracij.) V veliki meri so odvisni tudi od pomoči lokalnih represivnih aparatov
Ti veliki globalistični ekonomski interesi se srečujejo, stekajo in sestavljajo v nadnacionalnih strukturah, kakršne so EU, Svetovna banka, Banka za mednarodne poravnave, IMF, WHO in še kakšne agencije OZN, NATO, in tudi v neformalnih in kvaziinstitucionalnih tvorbah, kakršna je Davos. (Iz WHO lahko izstopimo, iz Davosa ne moremo.) Davos je ena od točk, eno od organizacijskih vozlišč, progresivistične in ekspanzionistične frakcije globalnega kapitala.
Vsaka od takšnih točk lahko ali sama ima ambicije, da bi delovala kot nekakšna svetovna vlada, svetovni zakonodajalec, ali služi takšnim ambicijam, ki jih imajo tiste sile, ki jih finančno obvladujejo in delujejo skoznje. Te sile in njihova organizacijska vozlišča imajo že predolgo časa neupravičljivo, neopravičljivo in nedopustno veliko moč. Ta moč je tako velika, da so njeni učinki svetovni. Vendar smo daleč stran od kakšne svetovne vlade.
Kar se dogaja, je boj za naravne vire, finančne resurse, tržišča, politična oporišča. To ni ravno boj vseh proti vsem, gre pa za boj, ki ga ženejo nepomirljiva protislovja.
Najprej gre za protislovja in nasprotja med velikimi ekonomskimi interesi, med frakcijami kapitala, denimo med globalističnimi in nacionalističnimi frakcijami, vendar tudi med samimi globalističnimi frakcijami. Veliki ekonomski interesi so privatni interesi in nimajo skupnega imenovalca, višjega skupnega interesa.
Potem gre seveda za protislovja med kapitalom in tistimi, ki jih ropa ali izkorišča in podreja ter uničuje, četudi so ta protislovja zadnje čase marsikje zakrita in utišana.
Nadalje gre za protislovja in nasprotja ali vsaj trenja med ekonomskimi interesi in političnimi institucijami, skozi katere se uveljavljajo, konec koncev za protislovja in nasprotja med ekonomijo in politiko ter privatnim in javnim interesom.
Vsa ta nasprotja, protislovja in trenja obstajajo
-znotraj nacionalnih okvirov, se pravi znotraj posameznih držav;
-med velikimi ekonomskimi interesi in tujimi nacionalnimi okviri, denimo med korporacijami, zasidranimi v eni državi, in državami, ki so jih izbrale za žrtev;
-med posameznimi nacionalnimi entitetami, torej med državami:
-med nacionalnimi in nadnacionalnimi instancami, pri čemer se lahko nekatere nacionalne instance združujejo, kar lahko pelje v konflikte med združenimi nacionalnimi instancami samimi ali med njimi in nadnacionalnimi instancami;
-in naposled gre za konflikte med nadnacionalnimi instancami.
Vsi ti konflikti, nasprotja, protislovja se odvijajo v neštetih konfiguracijah in so določeni, poddoločeni ali naddoločeni na različne načine, ki se nenehno dinamično spreminjajo.
Trenutno gre v svetu za tako globoke in temeljne spopade, da ni mogoče realistično govoriti o kakšnem enotnem planu, svetovni zaroti ali svetovni vladi v nastajanju. Kar ne pomeni, da posamezni veliki ekonomski interesi ali njihove nadnacionalne združbe nimajo zelo ambicioznih tovrstnih planov. Imajo jih! Toda takšne plane križajo nasprotja in protislovja, o katerih sem govoril. Včasih pa jih prav ta nasprotja in protislovja pospešujejo.
Tako se zdaj dogaja, da Zahod, ki v spopadih, ki preoblikujejo naš svet, izgublja, postaja vse bolj totalitaren znotraj samega sebe. To, kar se mnogi bojijo, da se dogaja v svetu, se dejansko dogaja na Zahodu. Davos je eden od gonil razraščajočega se zahodnega totalitarizma, natančneje, totalitarizma, ki se vzpostavlja na Zahodu. In bolj kot ta totalitarizem napreduje, večja je videti moč Davosa. Žal smo se v tem spopadu postavili, oziroma so nas uvrstili, na napačno stran.
***
Če hočemo kaj narediti, rabimo konkretne analize bojev in spopadov, ki oblikujejo naš svet, ter konfliktnih interesov, nasprotij in protislovij, ki ženejo te boje in spopade. Če bomo razumeli, katere sile ogrožajo naše preživetje in na kakšne načine, s kakšnimi sredstvi in cilji, bomo lahko na tej podlagi oblikovali osnovne smernice našega delovanja.
To pa ja stvar nadaljnje razprave.
Tomaž Mastnak