Nedelja, 25. Feb. 2024

Objavljeno na blogu Dr. Malcolm Kendrick, 10. februar 2022

Ko je kovid-19 pred nekako dvema letoma zaskočil svet, se je najprej pojavilo nekaj zelo žalostnega. Namreč, takojšnje in vsesplošno izkrivljanje, nasploh uničevanje podatkov. To se je zgodilo tako hitro, da je postalo skoraj nemogoče vedeti, kaj se dogaja. Komu verjeti ... kaj verjeti?

Nikoli nisem bil naivno neveden glede tega, da smo vseskozi zavezanii »resnicam«, od katerih nekatere morda držijo, morda pa tudi ne. Navsezadnje se že desetletja borim proti monstruozni »hipotezi o holesterolu«. Tako sem se izučil za strokovnjaka, kar se tiče prepoznave resno skrivljenih podatkov.

Naučil sem se brskati za stvarmi, ki so zamolčane, kajti te so ponavadi veliko pomembnejše od tistega, kar se sliši. Naučil sem se tudi gledati na rečeno z velikim nezaupanjem. Tako na primer tudi na besedo, kakršna je »dejstvo«. Dejstva imajo namreč zaskrbljujočo težnjo, da se pod pritiskom razblinijo ... to leti na naše dementorje, pardon, mentorje, ki nam »preverjajo dejstva«.

Skratka, postal sem izvedenec za prepoznavo tovrstnih špilov. Naučil sem se dokaj dobro pluti po viharnih vodah znanstvenih resnic ali dejstev. Nato je prišel kovid-19 in izkrivljanje dejstev je pridobilo nevtrinski pogon. Domnevna dejstva so nas obletavala s tako naglico in v takšnih množicah, da se nam je lahko le še vrtelo.

V tem blogu bom skušal razpihati nekaj meglic okrog vprašanja, ki je v »Veliki vojni okrog kovida-19« postalo ključnega pomena: gre za stopnjo smrtnosti zaradi okužbe s kovidom – SSzO(k).

Morda se vam ne zdi, da bi bilo to ob vsem, kar se je zgodilo ali kar se še dogaja, ključnega pomena, vendar upam, da vas bom prepričal o tem, da gre za najpomembnejše »dejstvo« od vseh. Za temeljni kamen. Tudi za tiste, ki ga najbolj ljubosumno varujejo –za faktičarje. »Odvrzi puško, roke kvišku, stran od svojega SSzO!«

Za začetek: njega dni so epidemiologi v zvezi z nalezljivimi boleznimi uporabljali dva različna izraza: imeli so stopnjo smrtnosti zaradi okužbe (SSzO) in stopnjo smrtnosti med primeri (SSmP). Čeprav je treba reči, da razlika med obema nikoli ni bila ravno črno-bela.

Konec koncev, kako se odločiti, kdaj kdo, ki je »okužen« z boleznijo, doseže točko, ko naj postane obravnavan kot »primer«? Skozi zgodovino medicine je bila ta ločnica postavljena tam, kjer je šlo s kom tako na slabše, da ga je bilo treba »hospitalizirati«. Pri čemer naj bi bila bolezen (vsaj včasih) diagnosticirana s takšnim ali drugačnim testom. Sicer pa so za orientir zadoščali pač klinični znaki in simptomi.

To pomeni, da je od nekdaj lažje šteti in primerjati primere. Vendar v tem primeru ne vemo, koliko ljudi je dejansko okuženih. S tem mislim na vse tiste, ki jih nikjer nihče ni niti videl in jim tako nikoli ni uspelo priti do častitljivega statusa »primera«.

Na splošno so ljudje z blago okužbo pač poležavali in se »mirkali«. Dejansko se je nasvet »gripoznim« glasil, naj se držijo doma, veliko pijejo in jemljejo sredstva za nadzor temperature in bolečine. Gre torej tradicionalno tehniko upravljanja treh P-jev: »En paracetamol plus še en paracetamol = popiti!«

Zato tistih z malo simptomi ali brez simptomov ni nihče nikoli niti zaznaval niti prešteval. Torej je stopnja smrtnosti zaradi okužbe (SSzO), ki predstavlja skupno število ljudi, ki se okužijo in nato umrejo, od nekdaj predmet golega ugibanja.

Celo vrsto temeljnih težav z opredelitvijo SSzO [in tudi SSmP) razgrinja objava »Tveganje smrti zaradi gripe A (HIN1pdm09): sistemski pregled«. Avtorji so si ogledali epidemijo prašičje gripe iz leta 2009 in tudi pregledali podatke o okužbah in stopnjah smrtnosti grip iz preteklosti.

Parafraziram njihove glavne ugotovitve. »Nimamo pojma, kakšna je bila stopnja smrtnosti zaradi okužbe za to ali za katerokoli drugo gripo. Pa tudi nihče drug ne, ker so podatki en sam šmorn.«

Takle pa je njihov dejanski povzetek, izražen v bolj znanstvenem jeziku:

»Še pred naslednjo pandemijo bi bil potreben konsenz o tem, kako opredeljevati in meriti resnost okužbe.«1

Pa je potem prišlo do soglasja?

Ma ne me basat!

Kot ste morda opazili, zdaj bredemo v že zelo kalne vode. Morda ste se kar sami od sebe vprašali, kako bi bilo sploh mogoče primerjati stopnjo smrtnosti zaradi okužbe s kovidom-19 in zaradi prejšnjih epidemij gripe, če pa nimamo pojma, kakšna je bila pri slednjih stopnja SSzO.

Kljub veliki negotovosti pa je SSzO hitro postala v kovidskih vojnah tista tanka rdeča linija.

Na eni strani fronte so bili CDC, Fauci, Neil Ferguson in Imperial College (of) London in vsa ta sorta. »Establišment« pač – »stroka«. Že od vsega začetka so samozavestno trdili, da znaša stopnja smrtnosti zaradi okužbe s kovidom-19 okoli enega odstotka. To pomeni, da naj bi na vsakih sto okuženih ljudi (v povprečju) umrla ena oseba.

Od kod neki so vedeli, da tega tako ali tako ne bo nihče razumel?

Sami pravijo tej metodi »modeliranje«. Jaz pravim, da gre za ugibanje. Kar je v resnici ena in ista reč. Bolezen je bila povsem nova, nikdar prej uzrta – oni pa so poznali njeno stopnjo smrtnosti med okuženimi (SSzO)!

To se je dogajalo v času, preden je bilo na voljo kakršnokoli zanesljivo testiranje, in tako seveda nismo imeli pojma, koliko ljudi je pravzaprav okuženih. Dejansko so se v tistem času vsi zanašali predvsem na informacije s Kitajske ... No, to pa ja vemo, da so kitajski podatki vedno popolnoma zanesljivi ... bogu bodi hvala! Samo nikar omenjati tistega zoprnega laboratorija v Wuhanu ali česa o raziskavah, kako razviti pri mikroorganizmih rabo za vojne namene (ga-of-function). Oziroma bodite tiho o vsem, kar prihaja od tam.

Na drugi strani pa so bili ... Hm, druge strani tako rekoč ni bilo. Le peščica raziskovalcev in epidemiologov, ki so bili očarani s podatki, s katerimi so jih krmili, in so se navduševali nad svojim leporečjem. Tu pa so bili tudi ljudje kot profesor John Ioannidis in profesor Carl Heneghan v Centru faktično utemeljene medicine v Oxfordu, in podobno.

Sprva sem samo z zanimanjem opazoval. Moja pristranskost je od nekdaj zelo previdna glede kakršnegakoli strokovnega soglasja, kadar vznikne v živo. To pa zato, ker gre skoraj brez izjeme za kaj, kar se ne zmore otresti jarma narojenih hib človeškega razuma, ki so si v opreki z iskanjem resnice, če ni zadaj kakega interesnega opornika. Še posebej ne v krizi.

Hibe, kakršne so čredno mišljenje, pritrjevanje pristranskosti, vpreganje voza pred rudo, upoštevanje »stroke« in obupna potreba po tem, da bi našli »rešitev« in se je potem oklenili – saj vsi vemo, o čem govorim. Skladno s pričakovanji je vse zgoraj našteto brž vzelo vajeti v roke.

No, ključno vprašanje se je glasilo, kaj pomeni ta enoodstotni delež v primerjavi s pogostejšo oziroma vrtno gripo? Na to je res težko odgovoriti. Glede epidemije gripe iz leta 1967 sem videl število 0,67 %. Videl pa sem tudi nižje cifre. Ocenjuje se, da je imela »španska gripa«, ki je bila najhujša, približno dva do tri odstotke SSzO.

Toda kako točne so lahko te številke? V prispevku, ki sem ga citiral zgoraj, so se ocene SSzO glede prašičje gripe (HIN1pdm09) gibale od manj kot ene smrti pa do več kot deset tisoč smrti na sto tisoč okužb. Ja, od ene stotisočinke pa vse do desetih odstotkov. Temu pravijo znanstveniki ... dokaj širok razpon. Obstaja pa še kak drug, bolj domač izraz.

Če povzamemo, realnost je takšna, da na začetku epidemije kovida-19 nismo imeli pojma, kakšen je SSzO pri hudi epidemiji gripe, niti nismo poznali SSzO za kovid-19. Mislili bi si, da bo zaradi tega vsaka primerjava dokaj šantava.

Vendar se je »splošno soglasje« hitro zedinilo okoli dveh »dejstev«.

Prvo dejstvo: pri hudi sezonski gripi znaša SSzO približno 0,1 odstotka. Ali drugače povedano, po ena smrt na tisoč okužb.

Drugo dejstvo: pri kovidu-19 naj bi znašal SSzO približno en odstotek. Kar je pomenilo, da bo kovid-19 desetkrat bolj smrtonosen.

In to je postalo naše izhodišče.

Kaj bi to pomenilo v resničnem svetu?

V Zedinjenem kraljestvu živi sedeminšestdeset milijonov ljudi. Se pravi, če bi bili vsi okuženi, bi na koncu imeli skoraj natanko dve tretjini milijona smrtnih primerov. Kar je en cel odstotek celotne populacije. V ZDA je tristo trideset milijonov prebivalcev, torej bi bilo smrtnih žrtev tri milijone in še tristo tisoč.

Čakajte malo. Ti modeli (tehničen termin) so napovedovali tudi, da vsi ljudje pač ne bodo nikoli oboleli od kovida-19. Popolna čredna imuniteta se je imela pojaviti, ko bi bilo okuženih približno osemdeset odstotkov populacije – ali približno nekaj takega –. Mimogrede, to je bila še ena stvar, ki so jo strokovnjaki vedeli že od samega začetka. [Kar slišim vas, kako vpijete: »Ja kaj pa mutacije, sevi in pookužbe?« Ah, dajte no mir …).

Dejansko bi se epidemija kovida-19 končala, ko bi zbolelo osemdeset odstotkov ljudi, morda nekoliko manj. Torej bi bila skupna številka smrti približno petsto tisoč v Združenem kraljestvu in nekaj več kot dva milijona v ZDA. Ali pa približno.

To je pa že kar en cel kup smrti. Povsod po vsem svetu: vsega nas je 7,9 milijarde –bi bilo torej skoraj sedemdeset milijonov smrti!

Ta enoodstotna številka je nato postala sprožilka za vse, kar je sledilo. Pojmujem jo kot »enotno skupno mero upravičenosti«. Uporabljali so jo za upravičevanje popolnega omrtvičenja življenja (»zaklepanja«) in vsega drugega, kar je še sodilo zraven. Imeli smo navsezadnje bolezen, ki je po smrtnosti za desetkrat presegala hudo epidemijo gripe. Nekaj ​​je bilo treba storiti, sicer bi imeli na milijone mrtvih.

Nadaljnji zaplet

Seveda se reči ponavadi kmalu zapletejo. Tudi če bi bila 1-odstotna številka resnična, si je nujno zastaviti nadaljnje vprašanje: kdo so ti, ki naj bi umrli?

Povprečna starost umrlih zaradi španske gripe je bila ocenjena na osemindvajset let. Tako je, osemindvajset.2 Povprečna starost pri smrti zaradi kovida-19 je približno enainosemdeset let – vsaj v Zedinjenem kraljestvu.3

Menim, da bi bilo treba od vsega začetka upoštevati dejstvo [in to dejstvo, kakor je to nenavadno, skoraj zagotovo drži), da kovid-19 malone izključno pogublja starejše in skoraj vedno starejše, ki imajo številne druge sobolezni. Ampak tega niso upoštevali.

Namesto bolezni, ki lahko pogubi mlade zdrave ljudi, stare osemindvajset let, smo imeli pred sabo bolezen, ki jemlje predvsem tiste blizu izteka življenja. Otroci in mladi odrasli, celo odrasli srednjih let, celo skoraj stari odrasli, ostajajo pred kovidom-19 skoraj brez izjeme varni. To se je vedelo že prav kmalu.

Kakšne so dejanske številke pri nas? Če se osredotočimo posebej na Združeno kraljestvo, smo imeli v času pisanja poročila okoli sto petdeset tisoč »s kovidom povezanih smrti«. Kar pomeni ... tiste smrti, pri katerih je kovid-19 omenjen na mrliškem listu [karkoli to dejansko pomeni – da ne začnemo kopati še pod tem kamnom).

Po drugi strani pa je ljudi, mlajših od šestdeset let, ki so umrli od kovida-19 in niso imeli druge bolezni, ki bi bila omenjena v mrliškem listu, petsto dvainštirideset. Podatek velja za čas vse do 1. februarja 2022.4

To znaša v času trajanja epidemije po manj kot eno smrt dnevno. Ali, če povemo drugače, je tveganje od smrti za zdravo (ali vsaj zanjo velja , da je zdrava – kdo bi zares vedel?) osebo, mlajšo od šestdeset let, ena od 79.131. [Populacija v Združenem kraljestvu < 60 = 42.869.306).5

Ta ocena rizika se nanaša na zdaj že malone dve leti. Tako je letno tveganje smrti zaradi kovida-19 na leto 1 proti 1.158.263. Ali približno 0,0075 % ... za našo populacijo. Samo da imamo s čim primerjati: letno tveganje smrti zaradi prometne nesreče v Združenem kraljestvu je približno osemkrat večje 6.

Torej je pri več kot dveh tretjinah prebivalstva tveganje, da umrejo od kovida-19, znašalo 0,0075 %. Namesto enega odstotka ... sedem tisočink odstotka.

Nekateri bodo rekli, da to nič ne spremeni. Vsa življenja so enako pomembna, ne moremo diskriminirati na podlagi starosti, bolezni itn. No prav: če upoštevamo celotno prebivalstvo Zedinjenega kraljestva, smo imeli 158.000 smrtnih primerov s kovidom-19, navedenih v mrliškem listu. Torej znaša skupno smrtno tveganje 1 od 424.

Četrt odstotka.

Spet povejmo, da velja to za dobri dve leti, tako da znaša skupno tveganje smrti na leto [kakor je tveganje običajno predstavljano) 1 od 848 ali ~ 0,125 % na leto. Kar je, kot ste morda opazili, še vedno približno sedemkrat manj od enega odstotka.

Čudno, a pri kovidu-19 nismo nehali šteti ob izteku leta, tako da bi lahko začeli znova. Številke smo seštevali še v naslednje in naslednje leto – in ali jih bomo tako še kar naprej? Nadaljevali smo tudi z večkratnim prištevanjem ljudi, ki so bili okuženi več kot enkrat ... Dvakratno, trojno, celo štirikratno štetje.

Če bomo tako nadaljevali, bo SSzO od kovida-19 sčasoma dosega vrednost 1. Ne en odstotek, ampak eno celo na lestvici od 1 do 0.. Tako bo celotna populacija sveta nazadnje umrla za kovidom-19. Resda bo to pri tempu 0,125 % na leto, kot ste morda sami ugotovili, trajalo približno sedemsto let. Mogoče je čas, da se uležete in malo zberete misli okrog tega.

Seveda grobe številke, ki sem jih izračunal zgoraj, ne predstavljajo stopnje smrtnosti zaradi okužbe. Prikazujejo le stopnjo smrtnosti prebivalstva nasploh (SSPN), ki pomeni, koliko ljudi vsega skupaj je dejansko umrlo. Umrljivost prebivalstva mora biti bistveno nižja od stopnje smrtnosti zaradi okužbe, saj ja niso bili vsi okuženi ... ali pač?

Da ne gre morda zgolj za miljé?

Skozi še eno plast zapletov moramo prodreti. Ja, ta čebula ima veliko plasti. Večine ne bom upošteval, kar vas bo najbrž razveselilo, sicer bi ta objava prerasla v knjigo. Atale plast, ki pride zdaj na vrsto, je ključnega pomena.

Kaj pravzaprav pomeni biti »okužen« in ali sploh lahko vemo, kaj naj bi to bilo?

Malo bom poenostavil: njega dni sta bila v svetu nalezljivih bolezni dva tabora.

Prvi tabor jer zatrjeval, da je vse odvisno od klic (to je tako imenovana teorija klic).

Drugi tabor je trdil: Vse je odvisno od terena (to je tako imenovana terenska teorija).

Prvi tabor še vedno verjame, da se boste, če ste izpostavljeni povzročitelju okužbe, nujno »okužili«. Potem boste neizogibno trpeli od (vsaj nekaterih) simptomov okužbe. Potem se vam bo še slabšalo – mogoče zelo - in lahko da celo umrete. Teorija klic: resnost bolezni je skoraj v celoti odvisna od »virusnega bremena«, ki vas zadene.

Drugi tabor navaja, da je veliko pomembnejši »milje« človeškega telesa. Obkroženi smo z mikroorganizmi in jih imamo tudi v sebi. Ko smo izpostavljeni »klicam« patogenov, zbolimo, če je naša obramba oslabljena zaradi pomanjkanja ali toksičnosti. Sama klica je torej precej nepomembna.

To je torej miljejska teorija. To pomeni, da se veliko oz. večina ljudi morda sploh ne »okuži«. Ali pa da okužbe morda niti ne zaznajo – mimogrede se je pač otresejo.

Zgodovinsko gledano sta taboroma sprva načelovala Louis Pasteur»Klícar« in Claude Bernard »Miljejski«. Rečeno je, da je Pasteur na smrtni postelji priznal. »Bernard je imel prav, patogen ni nič, vse je odvisno od miljeja.«

Hm, to drži, pa tudi ne drži. Težko je trpeti kakršnekoli simptome bolezni, če niste nikoli izpostavljeni klicam. Kar pomeni, da je patogen očitno nekaj, ne nič. Vseeno pa delamo večjo napako, če mislimo, da se bodo na klico vsi odzivali enako. Prav to pa je bila predpostavka, ki je utirila sedanji odziv.

Morda tega niti ne veste, ampak vse to sedanje početje žene misel, da bo kovid-19 neizogibno »okužil« vsakogar, ki pride v stik z njim. Širil se bo od osebe do osebe na predvidljiv način, povzročil bo bolezen pri vseh in podobno. Dejansko smo se torej vedli, kot da miljé ne pomeni nič. Prav zato smo morali in moramo storiti vse, kar je v naši moči, da zmanjšamo stike, ker smo hoteli s tem zmanjšati obolevnost in umrljivost. Se pravi, odločal je in še odloča le mikrob.

Naslednja predpostavka, ki izhaja iz tega, pa je, da tisti, ki niso pokazali nobenih znakov simptomov, mikrobu pač niso bili izpostavljeni – oziroma niso bili izpostavljeni zadostnemu«virusnemu bremenu«.

Osebno tega pač ne morem verjeti. Moja hči, zdravnica, ki je ujela kovid pri delu na oddelku za kovidne bolnike v Walesu, je ostala v naši hiši, zbolela je za anozmijo in diagnosticiran ji je bil kovid-19 – s PCR testom, nič manj. Nihče drug ni staknil problema z vohom.

Po nekaj mesecih epidemije, natančneje maja 2020, sem stal poleg dveh nemaskiranih medicinskih sester v majhni sobi za zdravljenje (takrat še nismo niti smeli nositi mask), ko sta mi večkrat zakašljali v obraz. Obe sta že naslednji dan dobili diagnozo in oboleli.

Šest mesecev sem vsak delovnik obiskoval domove za ostarele in center za vmesno oskrbo. V tem času je zaradi – verjetno – kovida-19 umrlo šestintrideset teh bolnikov. Vse med njimi sem vsaj enkrat videl in pregledal. Vendar se nisem okužil in še vedno nisem okužen. Tudi protitelesc mi niso našli – po testiranju jeseni 2020.

Če mi bo kdo zdaj rekel, da pač nisem bil izpostavljen virusu ali zadostni virusni obremenitvi, ki bi povzročila okužbo, se lahko samo smejim. Po moji oceni sem bil del elitne delovne sile, »najbolj izpostavljene virusu SARS-Cov2 sploh«. Vsaj dva meseca sem delal brez kakršnekoli osebne zaščitne opreme. Družil sem se z osebjem in pacienti, od katerih jih je veliko umrlo zaradi kovida-19 (samo bolnikov).

Če nisem bil okužen in tudi uradno nisem bil kužen, se postavlja vprašanje: kaj pravzaprav pomeni biti okužen? Govorim kot človek, ki je moral dobiti kar sedem injekcij hepatitisa B, preden se je v njem (meni) sprožil šibek in precej prehoden odziv protitelesc. Prijatelj in kolega je bil, če me spomin ne vara, več kot tridesetkrat cepljen proti hepatitisu B. pa ni to priklicalo na plan niti enega samega protitelesca.

Kaj to pomeni? Da nisva ne on ne jaz imuna na Hep B? Bolj verjetno, da so testi na protitelesa brezupno zmotljivi. »Imunost« obstaja na načine, glede katerih nimamo pojma, kako jo sploh izmeriti – tako zdaj sodim.

Če natančneje pogledamo kovid-19: kaj se zgodi, ko se v okviru rutinskega testiranja ugotovi, da je kdo okužen, a nima simptomov in ne proizvaja protitelesc. Ali lahko trdimo, da je »kužen«?

Morda ne bo narobe, če si preberete »Lažiznanost testiranja protitelesc za odpornost proti SARS-CoV-2«. 7

Citiram iz objave FDA:

»…rezultatov trenutno odobrenih testov na protitelesa SARS-CoV-2 ne bi smeli uporabljati za ocenjevanje ravni imunosti oziroma zaščitenosti osebe pred kovidom-19, še zlasti pa ne po tistem, ko je oseba bila cepljena proti kovidu-19.«

Torej nam testi na protitelesca ne morejo povedati, ali je bil kdo kužen ali učinkovito cepljen, pa tudi ne, ali je imun na SARS-Cov2. Samo nekaj časa si to idejo vrtite po glavi. Nato pa poglejte, kakšen odgovor se vam bo prikazal.

Neka študijica je pokazala naslednje: če vam je bil diagnosticiran (s pozitivnim testom) kovid-19, vendar niste imeli nobenih simptomov, obstaja 92-odstotna verjetnost, da ne boste izkazali merljivega imunskega odziva na okužbo. 8

Ljudje s pozitivnim testom, vendar brez simptomov in brez protitelesc, so bili očitno »okuženi« - navsezadnje so bili testirani kot pozitivni (da ne grem zdaj še v to). Vendar pa morajo ti ljudje predstavljati imunsko najbolj zaščiteno populacijo od vseh. Kovid jih je prizadel, a so se ga mimogrede otresli. Ni pustil nobenega znaka, da je bil sploh kdaj v njih.

Preden naštejem še sto takihle ugank in dodatnih dvomov – ki so po sebi fascinantni – bom poskusil osvetliti eno samo nespremenljivo dejstvo.

Niti sanja se nam ne, koliko ljudi je bilo okuženih s SARS-Cov2, predvsem zato ne, ker nimamo pojma, koliko ljudi je bilo »okuženih«, pa ne kažejo nobenih znakov stika z virusom (razen če so bili takrat po naključju testirani). Med njimi je tudi moja malenkost.

Iz tega sledi, da ne moremo vedeti, kakšna bi lahko bila SSzO. Vse, kar nam še preostaja (neglede na nešteto svojih pomanjkljivosti), je stopnja smrtnosti prebivalstva. Namreč, koliko ljudi je dejansko umrlo zaradi kovida-19.

V tem smislu je to število odločilno. Vsaj nekaj namreč šteje (čeprav imam resne sume glede tega, kako spravljajo te številke skupaj).

Poglejmo. Do zdaj smo po vsem svetu v obdobju skoraj dveh let uradno imeli 5,7 milijonov smrti zaradi kovida-19.

Skupno prebivalstvo sveta znaša 7,9 milijard ljudi.

Se pravi, da znaša skupna stopnja smrtnosti prebivalstva od kovida 0,072 %.

Skupna stopnja smrtnosti prebivalstva na leto pa znaša 0,036 %.

To je daleč, daleč od enega odstotka SSzO. Dejansko je na leto približno trinajstkrat manj mrtvih od kovida ali s kovidom.

Ali je tako zato, ker je okužena le ena trinajstina svetovnega prebivalstva? To je izjemno malo verjetno. Nedavna študija REACT v Združenem kraljestvu je pokazala, da je bilo 65 % ljudi, okuženih z različico Omicron v januarju 2022, predhodno že diagnosticirano s kovidom-19.9

Sedem odstotkov več jih je imelo simptome, ki močno kažejo na poprejšnjo okužbo, vendar v času simptomov še ni bilo na voljo potrditvenega testa. Torej je bilo že enkrat poprej okuženih skoraj tri četrt tistih, ki so zboleli za kovidom januarja 2022.

Avtorji se zdaj skušajo od te ugotovitve distancirati. Zakaj? Če je res, da je velika večina okuženih okužena ponovno, to pomeni, da mora biti stopnja okužb izjemno visoka, veliko višja, kot bi kdorkoli priznal.

Iz tega tudi sledi, da sta izpostavljenost in prenos izjemno visoka. To pa pomeni, da je SSzO bistveno nižji, kot kdo priznava – ali pa ga lahko prizna.

Zato ne preseneča ugotovitev, da so tisti, ki vodijo študijo REACT, utaborjeni na Imperial College London. Od koder so prišle vse prvotne ocene SSzO. Brlog Neila Fergusona idr. Začetnika številke »utemeljiteljice«. To so ljudje, ki se zdaj na vse kriplje naprezajo, da bi število ljudi, ki naj bi bili doslej že okuženi s kovidom-19, še naprej ostajalo nizko.

Še bolj zgovorni so, čeprav jih je težje potrditi, primeri ljudi s po tremi ali celo štirimi okužbami. Kako se lahko kdo okuži štirikrat, če pa ljudje okoli njega niso bili okuženi niti enkrat?

Razlaga se glasi, da se ponovno okužijo tisti, ki se iz kakršnegakoli že razloga ne morejo meni nič in tebi nič – otresti kovida-19. Zanj so pač drugačen milje. Kar pomeni, da se bodo verjetno še naprej okuževali, kakor se že bodo pojavljale nove različice. Upam, da v blažjih in blažjih oblikah.

Po drugi strani pa, če pogledamo tiste posameznike, ki ne kažejo nobenih znakov okužbe – tiste, ki niso nikoli imeli simptomov in niso razvili protitelesc – to ne pomeni, da nikoli niso bili izpostavljeni okužbi oziroma »okuženi«. Gre za to, da imajo močnejšo obrambo. Kot je trdil Claude Bernard, tukaj najpomembnejša ni klica, temveč milje. Vedno je bil in vedno bo.

Kot ste menda že ugotovili, sem sam prepričan, da smo bili vsi izpostavljeni in »okuženi« s kovidom-19, verjetno vsi že v prvem letu 2020 (čeprav ne vem, kako naj takšni sploh ugotovite, da ste okuženi). Kar pa pomeni, da bosta SS primerov in SSzO – po dveh letih od širjenja virusa – zelo enaka.

Ali lahko to dokažem? Ne. Če veliko število ljudi ne razvije nobenih simptomov in ni uporabljenega testa, ki bi lahko natančno določil okužbo/izpostavljenost, tega nikakor ne morem dokazati.

Nekoliko izstopajoč namig pa je, da je bilo tri četrt okuženih tudi že prej vsaj enkrat okuženih. To se lahko zgodi le, če so bili ljudje večkrat izpostavljeni zadostni »virusni obremenitvi«, tako da so zboleli. In po analogiji je tako tudi z vsemi drugimi.

Seveda, če ne moremo natančno opredeliti, kaj mislimo z »okuženimi«, ne more biti pravilna nobena napoved. To pa pomeni, da polagamo silne vložke na stavo, kjer odloča merilo, ki je tako zelo napačno, da je povsem nesmiselno.

Krepek namig, da so nesmiselnost opazili tudi drugi krogi, je v tem, da zdaj merilo na lepem sploh ne velja več. Kaj? boste zavpili. No, že precej zgodaj je bilo odločeno, da bo vsak pozitivni test tudi že veljal kot »primer« kovida-19. To se je prikradlo v računico, ne da bi bil kdo opazil.

Zgodilo se je povsod po svetu, a spodnje besedilo je citirano po tiskovni konferenci NHS z uporabo podatkov iz coronavirus.data.gov.uk. Najpomembnejši je krepki del.

Primere kovida-19 prepoznamo tako, da od ljudi odvzamemo vzorce in jih testiramo na prisotnost virusa SARS-CoV-2. Če je test pozitiven, se to obravnava kot primer.10

Po tej spremembi je kakršnakoli temporalna primerjava med SSzO in SS primerov postala nemogoča. Če so vsi, ki so okuženi, tudi »primeri«, potem SSzO ne obstajajo več. Prav tako ne more obstajati SS primerov. Obstaja le obojna kombinacija O/SSmP.

To pa pomeni, da je bila stopnja SSzO poprej umetno zvišana. Stopnje umrljivosti pri »primerih« bodo namreč vselej višje od SSzO (pri ljudeh, ki tako zelo zbolijo zaradi bolezni, da pristanejo v bolnišnici, torej med klasičnimi primeri, je verjetnost, da umrejo zaradi bolezni, pač večja kot pri tistih, ki so brez simptomov).

A pomešajte ju, da bos oboje ena vrednost, in SSzO bo poskočil navzgor. Namreč če nihče ne opazi, da hitro preklapljate med SSzO in SSmP in še naprej govorite o SSzO, kot da gre za eno in isto. Oh, ti triki, s katerimi se napihne SSzO in tako »dokaže«, da je imela stroka ves čas prav.

Kljub dejstvu, da je zdaj brez kakršnegakoli pomena, enoodstotni SSzO za kovid-19 ostaja najbolj strogo varovana številka sploh. Drznite si trditi, da je SSzO bistveno nižji od enoodstotnega mere, ki »upravičuje« ukrepe, in strašni dementorji, pardon preverjevalci dejstev, bodo kar planili nad vas.

Napadli bodo vas, vaše osebne navade, vašo strokovnost, vašo motivacijo, vašo očitno proticepilskost, vašo strokovno nezadostnost – sploh vse, česar se morejo domisliti kot sredstvo, da vas osebno oblatijo in ponižajo.

Nobenih argumentov ne bodo sprejeli, nobene razprave. Ugotovljeno bo, da se motite, da ste pač neumni, da ne veste, kaj sploh je znanost, in da verjetno delate za kako sprijeno kabalo. To je dokaj zoprno. Sam si želim znanstvenega diskurza. Oni pa me želijo le zatreti in mi zapreti gobec.

Sklepna misel

O okužbah razumemo veliko manj, kot si domišljamo. Trenutno samo praskamo po površini. Vse je izjemno kompleksno. Morda vas bi zamikali brati ta članek? Imenuje se »Patogeneza kovida-19 opisana skozi lečo premalo sulfatiranega in degradiranega epitelnega in endotelnega glikokaliksa.«11

Prispevek podaja pošastno zapleteno razpravo o »miljeju«. Namreč, zakaj se nekateri ljudje kar otresejo kovida-19, drugi pa tako resno zbolijo, da lahko umrejo?

Dokument zatrjuje, da to nima nobene zveze s stvarmi, ki jih pojmujemo kot del klasičnega »imunskega odziva«. Torej s T-celicami, B-celicami, citokini, protitelesci in podobnim. Skoraj v celoti gre v resnici za sposobnost celic v našem telesu, da preprečijo virusu vstop.

Naj bodo stvari čim bolj preproste. Če kovid-19 (ali drugi virusi) ne morejo prodreti v endotelijsko celico – ali pa jim je to zelo težko – ker je glikokaliks zdrav in robusten, se SARS-Cov2 preprosto odbije in ne boste se resno »okužili«. Ja, virus boste prepodili. Lahko zaide sicer v vaš krvni obtok, a to je približno tako daleč, kot bo prišel.

Od nekdaj se zavedam pomena vstopa v celico pri virusnih boleznih. Tako HIV kot virus ebole vstopata v celico tako, da ugrabita protein, imenovan CCR5, pritrjen na celične membrane. Obstaja nekaj ljudi, ki premorejo nekaj, kar se imenuje mutacija CCR5delta32. Če imate to mutacijo, to pomeni, da se HIV in ebola ne moreta pritrditi na beljakovino. Noben njun virus potem ne more priti v celico in do »okužbe« ne more priti. Odloča pač – milje.

Ali je kdo od tistih na SAGE, Fauci, Ferguson ali CDC kdaj kaj pomislil na to? Zelo bi bil presenečen, če bi kdo od njih sploh slišal za glikokaliks. Po mojem mnenju gre pri njih za popoln primer Dunning-Krugerjevega učinka.*

Kljub osupljivi nevednosti o takih stvareh so se nekateri posamezniki in organizacije polastili aparata vplivanja, da so lahko oblastnike prepričali, češ da imajo v lasti odgovor.

Najpomembnejši njihov »odgovor« se glasi, da ima COVID19 enoodstotno SSzO, kar je vsaj desetkrat več kot pri resni epidemiji gripe. Potem, ker po njihovem očitno odloča »klica«, lahko preprečimo na stotine tisočev, celo milijone smrti, zgolj, če vpeljemo zaklepanja, zapore, nošnjo mask, družbeni nadzor in podobno.

Moramo jim preprečiti, da bi se širili, je vzkliknila brigada »klicofilov«. Čeprav je pri 75-odstotni stopnji ponovne okužbe težko trditi, da nam je to uspelo.

Če je bila ta številka SSzO prenapihnjena, in gotovo se zdi tako, potem je bilo vse, kar smo storili, nič drugega kot to, da smo povzročili neizmerno razdejanje – pa brez utemeljenega razloga. Zdaj pa vam postrežem še z nečim, kar sem nedavno objavil na WhatsAppu. V tekstu sem upošteval študijo z univerze Johnsa Hopkinsa, ki je ocenila, da so zapore zaradi kovida-19 zmanjšale smrtnost le za 0,2 %. (Študija, ki bo brez dvoma neusmiljeno napadena).12

»Ali je zaklepanje družbe delovalo? Ne, razlika je bila v najboljšem primeru marginalna. Ali so bili modeli, na katere smo se zanašali, natančni? Ne, bili so neuporabni ko hudič. Ali so cepiva varna in učinkovita? – porota se še ni odločila. Ali je bil kak ukrep upravičen z dokazi, kolikor se je nanje pač mogoče zanesti? Ne verjamem. Vsekakor smo razdejali ekonomijo in si nagrmadili velikanski dolg, NHS pa je zašla v neznanski časovni zaostanek. Nismo namreč utegnili diagnosticirati in zdraviti na stotine tisoč primerov raka in podobno težkih bolezni, povzročili pa smo cunami duševnih motenj in tegob. Potacali smo tudi izjemno pomembne človekove pravice, ki so potrebovale sto in sto let, da so se sploh lahko uveljavile in se namnožile. Po mojem mnenju je skoraj vse, kar je bilo storjeno, povzročilo več škode kot koristi. Kaj pa je protiargument? »Če ne bi bili naredili vsega tega, bi bilo še veliko slabše …« Dokazov, ki bi podpirali to stališče, pa žal ni.«

* Dunning-Krugerjev učinek se v psihologiji imenuje kognitivna pristranskost, pri kateri ljudje z omejenim znanjem ali kompetencami na določenem intelektualnem ali družbenem področju svoje znanje ali kompetence močno precenjujejo glede na objektivna merila ali uspešnost svojih vrstnikov ali ljudi na splošno.

  1. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3809029/
  2. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3734171/
  3. https://www.ons.gov.uk/aboutus/transparencyandgovernance/freedomofinformationfoi/averageageofthosewhohaddiedwithCOVID19
  4. https://www.ons.gov.uk/aboutus/transparencyandgovernance/freedomofinformationfoi/deathsofthoseunder60fromCOVID19withnocomorbiditiesandmortalityratesin2020
  5. https://www.statista.com/statistics/281208/population-of-the-england-by-age-group/
  6. http://www.bandolier.org.uk/booth/Risk/trasnsportpop.html#:~:text=While%20the%20risk%20of%20dying,risk%20is%201%20in%20240.
  7. https://jamanetwork.com/journals/jama/fullarticle/2785530
  8. https://www.ox.ac.uk/news/2021-06-18-latest-data-immune-response-COVID-19-reinforces-need-vaccination-says-oxford-led
  9. https://www.beckershospitalreview.com/public-health/two-thirds-of-omicron-cases-are-reinfections-uk-study-suggests.html
  10. Dr. Malcolm Kendrick | February 10, 2022 at 7:06 am | Categories: COVID-19 | URL: https://wp.me/p2i0Uz-2RU