Do ugrabitve venezuelskega predsednika Nicolasa Madura in njegove žene s strani ameriških sil za posebne operacije Delta je prišlo le dva tedna po objavi nove ameriške varnostne strategije. V njej so ameriški strategi priznali, da ZDA zaradi vsestranskega vzpona Kitajske in držav skupine BRICS same ne morejo več obvladovati sveta. Zato poskušajo svet razdeliti na več vplivnih območij, v katerih bodo dominirale najmočnejše države. Iz teh načrtov je Evropa popolnoma izpadla in se vse bolj spreminja v ameriško polkolonijo.
Do nove delitve sveta na interesne sfere prihaja v letu, ko bodo ZDA praznovale 250-letnico neodvisnosti. Z osamosvojitvijo nekdanjih britanskih kolonij v Ameriki se je začela svetovna protikolonialna revolucija, ki še vedno traja. ZDA so se iz pionirja te revolucije prelevile v največjo svetovno imperialno silo, ki prisega na tako imenovano Monroejevo doktrino. To doktrino je leta 1823 razglasil predsednik James Monroe, da bi na zahodni polobli preprečil kolonialno vpletanje evropskih držav.
Omenjena doktrina je imela v 19. stoletju pozitivno obrambno vlogo, sčasoma pa je ZDA omogočila uveljavljanje hegemonije, kar dokazujejo številne vojaške intervencije, ki so jih ZDA izvedle v državah Latinske Amerike do danes. V skladu z najnovejšo ameriško varnostno doktrino si ZDA lastijo pravico do nadzora nad celotno zahodno poloblo. Glavni nasprotniki niso več evropske države, temveč predvsem Kitajska in države skupine BRICS, ki vse bolj ogrožajo ameriško globalno hegemonijo.
Venezuela ni po naključju postala najnovejša žrtev te politike. Razpolaga namreč z največjimi dokazanimi zalogami nafte na svetu. Trditve, da je predsednik Maduro vodja gangsterskega kartela Cartel de los Soles, ki naj bi ZDA zalagal z večino drog, so zgolj dimna zavesa, s katero se prikriva ameriški hegemonizem. Omenjeni kartel naj bi bil ustanovljen že leta 1989 na pobudo CIA, zato da bi trgovanje z drogami pripisali levičarskim gibanjem.
Ameriški neokonzervativci iz obeh vodilnih političnih strank, ki še vedno obvladujejo uradni Washington, slavijo odstranitev Madura s političnega prizorišča kot veliko zmago. Trump se je sicer v predvolilni kampanji predstavljal kot njihov nasprotnik, vendar v praksi nadaljuje njihovo politiko. Naravna bogastva Venezuele, predvsem nafta, naj bi po Trumpovih besedah postala ameriška lastnina. ZDA že več let na podoben način izkoriščajo tudi sirsko nafto.
Zadnje spremembe bodo prizadele Rusijo in še posebej Kitajsko, ki veliko vlaga v infrastrukturne projekte v Latinski Ameriki. Kitajska iz Venezuele uvaža približno 2 % celotnega uvoza nafte, medtem ko je Venezuela doslej na Kitajsko izvažala kar 80 % svoje naftne proizvodnje. Eden izmed verjetnih razlogov za odstranitev Madura so tudi najnovejše priprave ZDA in Izraela na vse bolj verjeten ponoven napad na Iran. Če bi Iran v tem primeru blokiral izvoz nafte iz Perzijskega zaliva, bi ZDA izpad poskušale nadomestiti z večjim izvozom venezuelske nafte. V obeh primerih bi bila glavna tarča Kitajska.
V ozadju te najnovejše ameriške imperialne akcije je tudi vse slabši finančni položaj ZDA. Po navedbah nekaterih dobro obveščenih analitikov naj bi tekoči primanjkljaj znašal kar tri tisoč milijard dolarjev. Edina država, ki bi z nakupom ameriških državnih obveznic lahko pokrila ta primanjkljaj, je Kitajska. Japonska, Evropa in druge zahodne države tega niso več sposobne. Kitajsko naj bi skušali s pritiskom – prek omejevanja dostopa do nafte iz Irana in Venezuele – prisiliti v nadaljnje financiranje ameriškega dolga. Kitajska sicer že več kot dve leti postopno zmanjšuje obseg ameriških državnih obveznic v svoji lasti.
Odstranitev predsednika Madura je del širšega globalnega soočenja in razpada obstoječega finančnega sistema, ki temelji na ameriškem dolarju. Vse več je znakov, da se približujemo eni najhujših mednarodnih finančnih kriz. V njenem središču je ameriški imperij, ki vse bolj sledi poti preteklih imperijev, ki so propadli zaradi prevelike razširjenosti in naraščajoče agresivnosti. ZDA imajo po svetu več kot 850 vojaških oporišč. Upad svoje moči poskušajo zaustaviti s silo, kar doslej ni uspelo še nobenemu imperiju.
Da cilj posvečuje sredstva, potrjuje tudi dejstvo, da Trumpova administracija grobo krši temeljne norme mednarodnega prava in Ustanovno listino OZN. Postavlja se vprašanje, ali je Organizacijo združenih narodov – ki vse bolj spominja na Društvo narodov, ki ni bilo sposobno preprečiti druge svetovne vojne – še mogoče ohraniti pri življenju. To je v veliki meri odvisno od Trumpa, ki se ne ozira več na mednarodno pravo in se vse pogosteje vede kot diktator, ki ne spoštuje niti ameriške ustave.
Maduro ni prvi južnoameriški državnik, ki so ga ZDA ugrabile, bo pa njegova odstranitev brez dvoma imela najhujše mednarodne posledice doslej. ZDA naj bi se odločile, da Venezuelo kot suvereno državo preprosto ukinejo. Vodil naj bi jo državni sekretar Marco Rubio. Ostaja vprašanje, ali se bo ta scenarij lahko uresničil brez neposredne ameriške vojaške okupacije, podobne tisti na Japonskem po drugi svetovni vojni, ki jo je vodil general MacArthur. V tem primeru oborožen odpor oziroma državljanska vojna nista izključena. Venezuela, ki je po površini trikrat večja od Italije, brez dvoma ni Panama, ki jo je ameriška vojska nekoč zasedla v nekaj urah.
Kriza v Venezueli se z odstranitvijo predsednika Madura ni končala, temveč se je šele začela. Rubio, ki v Trumpovi administraciji zagovarja najbolj agresivno politiko, je posredno že nakazal, da bi bila naslednja tarča lahko Kuba, ki je pod ameriškimi sankcijami od leta 1964. Kuba, ki vso nafto uvaža iz Venezuele, bo brez venezuelske podpore težko preživela. Na udaru bi lahko bili tudi predsedniki Brazilije, Mehike, Ekvadorja in drugih držav, ki niso v sozvočju z ameriško imperialno politiko.
Trumpov pohod po svetu se verjetno še ni končal. Naslednja tarča bi poleg Irana lahko postala tudi Grenlandija. Izjemno mlačen odziv vodilnih evropskih politikov na ugrabitev venezuelskega predsednika – dejanja, ki ga skoraj nihče ni ostro obsodil – kaže, da so se sprijaznili z dejstvom, da je Evropa postala ameriška polkolonija. Tudi slovenski politiki so svoje odzive skrbno omilili, da se ne bi zamerili našemu ameriškemu »zetu«. S takšnim ravnanjem režemo korenine lastne suverenosti in pristajamo na to, da veliki odločajo o usodi manjših držav.
Z zadnjo Trumpovo akcijo se začenja boj za novo prerazdelitev svetovnih interesnih sfer. Če bo obveljala najnovejša ameriška strategija, bo Ukrajina – kljub nasprotovanju vodilnih evropskih držav – končala v ruski interesni sferi. Rusija bo to brez dvoma dosegla, če ne drugače, z vojaškimi sredstvi. Ostaja odprto ključno vprašanje: v kolikšni meri Trump, ki se je napovedoval kot mirovni predsednik, sploh še obvladuje tako imenovano globoko državo. Zdi se, da vse manj.
