Trditev predsednika kanadske vlade Marka Carneyja na nedavnem Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu, da v mednarodnih odnosih ne gre več zgolj za tranzicijo, temveč za tektonski prelom, se hitro uresničuje.
Aktualna zunanjepolitična usmeritev Združenih držav Amerike, zlasti pod sedanjo administracijo, vsebuje elemente politike t. i. »velike palice«, značilne za začetek 20. stoletja, ki temelji na uporabi prisile, ekonomske dominacije in političnega pritiska na zavezniške države. Posledično se donedavne ključne ameriške zaveznice vse izraziteje ozirajo po strateških alternativah.
V tem kontekstu postaja Kitajska osrednji sistemski dejavnik globalne politike zaradi objektivne ekonomske, tehnološke in politične moči, ki ji omogoča delovanje kot edine realne protiuteži ameriški hegemoniji. Diplomatski obiski predsednikov vlad Irske, Finske, Kanade ter Velike Britanije v Pekingu, kakor tudi napoved obiska nemškega kanclerja, jasno kažejo na postopno preoblikovanje zunanjepolitičnih orientacij ključnih zahodnih držav.
Še pred kratkim je večina teh akterjev sledila strategiji Evropske komisije, ki je pod vodstvom Ursule von der Leyen zagovarjala politiko »decouplinga« oziroma strateškega oddvajanja od Kitajske. Ta koncept se je v praksi izkazal za težko izvedljivega in ekonomsko škodljivega. Izjave finskega premierja Petterija Orpa, med obiskom v Pekingu, da sta Kitajska in Evropska unija »partnerici, ne tekmici« ter da mora sodelovanje prevladati nad konkurenco, odražajo postopno revizijo dosedanje usmeritve in nakazujejo premik k bolj pragmatičnemu realizmu.
Za Evropsko unijo se v tem procesu odpira temeljno strateško vprašanje: ali ostati v položaju strukturne odvisnosti od ZDA ali pa postopoma diverzificirati politične in gospodarske odnose. Države skupine BRICS v tem okviru pridobivajo na pomenu, saj ustvarjajo večji delež svetovnega bruto domačega proizvoda kot skupina G7. Nedavni trgovinski sporazumi EU z državami Mercosurja in Indijo predstavljajo poskus širše geografske in gospodarske preusmeritve EU, vendar hkrati razkrivajo notranja protislovja evropske politike, zlasti glede zaščite kmetijskega sektorja in vprašanja prehranske varnosti.
Strateška avtonomija Evropske unije brez prehranske samozadostnosti in tehnološke neodvisnosti absolutno ni mogoča. Prevelika izpostavljenost cenejšim tujim kmetijskim in industrijskim proizvodom bi lahko resno ogrozila posamezne evropske panoge in poglobila notranje asimetrije med državami članicami. Nekateri ekonomisti opozarjajo, da lahko prostotrgovinski sporazum z Indijo povzroči v EU hud šok. Zapiranje pred globalnimi tokovi pa dolgoročno ni vzdržna alternativa, če želi EU ohraniti položaj med vodilnimi svetovnimi gospodarstvi.
Posebno občutljivo ostaja področje visokih tehnologij. Evropska unija je v segmentih umetne inteligence, digitalne infrastrukture in programske opreme še vedno izrazito odvisna od Združenih držav. Ta odvisnost resno omejuje evropsko manevrsko sposobnost. Emancipacija od ameriškega tehnološkega ekosistema bo zato dolgotrajen in politično zahteven proces.
Tudi Kitajska v tem pogledu ravna pragmatično. Bruslja zaradi velike evropske odvisnosti od ZDA ne pritiska z vsemi sredstvi k sklenitvi sporazuma o investicijskem sodelovanju, od katerega je EU odstopila na izrecno zahtevo Bidnove administracije. Kitajska strategija očitno temelji na postopnem, dolgoročnem približevanju in izkoriščanju strukturnih razpok znotraj zahodnega zavezništva.
Zgodovinski obrat je posebej izrazit v primeru Velike Britanije. Država, ki je v 19. stoletju igrala ključno vlogo v kolonialnem podrejanju Kitajske in jo pahnila v t. i. stoletje ponižanja, danes v Peking prihaja v povsem drugačni vlogi – kot gospodarsko oslabljen akter, kot trgovski potnik, ki išče trgovinske in investicijske priložnosti za stabilizacijo lastnega položaja. Ta simbolna in realna inverzija razmerij moči jasno ponazarja globino sprememb v globalnem sistemu. Po dveh stoletjih zahodne tehnološke prevlade se Evropa sooča z neizogibno realnostjo: s sprejemanjem kitajskih tehnoloških inovacij in industrijskega znanja. Ta proces predstavlja ne le ekonomski, temveč tudi psihološki in identitetni izziv, zlasti za Nemčijo kot dosedanjo tehnološko lokomotivo Evrope.
Medtem ko EU išče nove partnerje, ostaja v odnosu do Rusije dogmatsko toga, kljub temu da sta tako francoski predsednik Macron kot nemški kancler Merz nedavno priznala, da bo treba vzpostaviti dialog z Moskvo. Evropska birokracija je pred nekaj dnevi celo prepovedala ves uvoz plina in nafte iz Rusije. Brez normalizacije odnosov z Rusijo in konca vojne v Ukrajini gospodarska obnova EU ni mogoča. Očitno bo zato potrebna tudi zamenjava sedanje Evropske komisije, ki jo vodi skupina ideološko togih in vojnohujskaških politikov in političark.
Začenja se nova doba globalnih odnosov. ZDA skušajo z uporabo imperialnih metod iz 19. stoletja ohraniti svetovno hegemonijo, medtem ko Kitajska in druge države skupine BRICS hitro napredujejo na vseh ključnih področjih. Evropska unija je obstala nekje vmes – izgubljena med dvema ekonomskima gigantoma.
V času, ko se v Pekingu vrstijo obiski tujih državnikov, je kitajski predsednik Xi Jinping sprožil najobsežnejše prestrukturiranje vodstva Kitajske ljudske armade (PLA) v zadnjem desetletju. V središču tega procesa je njegov namestnik v Centralni vojaški komisiji general Zhang Youxia, dolgoletni Xijev zaveznik. Uradni razlog za zamenjave so korupcija in zlorabe položaja. Neuradna poročila na nekaterih spletnih straneh omenjajo domnevni »poskus državnega udara« ali »zaroto« znotraj kitajske vojske. Nekateri ameriški viri celo trdijo, da naj bi bil general osumljen posredovanja zaupnih podatkov o stanju kitajskega jedrskega arzenala Washingtonu. Podobne govorice so se s presledki pojavljale že v preteklosti.
Predsednik Xi, kot je razvidno iz poročil tiskovne agencije Xinhua, nemoteno opravlja svoje dolžnosti in sprejema tuje državnike. Očitno je znova posredi ustaljena propagandna praksa – zelo verjetno ameriških obveščevalnih krogov – s katero poskušajo notranjepolitične kadrovske zamenjave napihniti do dramatičnih razsežnosti. Takšne nepredvidene menjave se dogajajo tudi v ZDA: Trump je v svojem prvem mandatu po prihodu na oblast predčasno zamenjal poveljnika združenega štaba ameriške vojske. Neodvisni analitiki ocenjujejo, da so govorice o »zaroti« del širše informacijske strategije, katere cilj je spodkopati zaupanje v kitajsko vojaško in politično vodstvo ter ustvariti vtis notranje nestabilnosti v trenutku, ko Kitajska postaja zaželen partner celo dosedanjih najtesnejših ameriških zaveznic.
Eden glavnih ciljev morebitnega novega ameriškega in izraelskega napada na Iran bo zato tudi poskus oslabitve Kitajske, ki iz Irana uvaža skoraj četrtino vse svoje nafte.
Sklep
Svet se očitno ne premika več po ustaljenih zahodnih koordinatah. Evropa bo morala izbrati: ali bo končala kot objekt zgodovine ali pa bo, ob priznanju novih silnic, ostala njegov subjekt.
