Zgodovina nas uči, da so se skoraj vse vojne začele s podtaknjenimi diverzijami in sabotažami – od druge svetovne vojne do vietnamskega konflikta. Vprašanje, ki se danes znova postavlja, je, ali se zgodovina ponavlja.
Včeraj sta v dveh naftnih rafinerijah – na Madžarskem in v Romuniji – izbruhnili skoraj sočasni eksploziji in požari, ki naj bi bili posledica sabotaž. V obeh obratih predelujejo rusko nafto. Do eksplozij naj bi prišlo tudi v rafineriji v Bratislavi. Do omenjenih eksplozij je prišlo le nekaj ur po tem, ko je Evropski svet potrdil prepoved uvoza ruskega plina od leta 2026, in ko je administracija Donalda Trumpa napovedala nove sankcije proti Rusiji, predvsem zoper največji energetski podjetji Rosneft in Lukoil.
Nedavno so ukrajinski brezpilotni letalniki napadli naftovod Družba, kar je močno znižalo madžarske naftne rezerve. Vse to kaže na širšo koordinirano akcijo, v katero so verjetno vpletene različne zahodne obveščevalne službe – med drugim ukrajinska SBU in britanska MI6. To domnevo krepi tudi dejstvo, da poljske in italijanske oblasti Nemčiji še vedno ne želijo izročiti dveh ukrajinskih državljanov, osumljenih sodelovanja pri razstrelitvi plinovodov Severni tok 1 in 2. Poljski zunanji minister Radosław Sikorski je njihovo neizročitev celo označil za »patriotsko dejanje«.
Tudi poljski premier Donald Tusk je pred dnevi na omrežju X zapisal, da so vse »ruske tarče« v EU legitimne. Takšne izjave kažejo na nevarno radikalizacijo retorike in razmišljanja v delu evropskih političnih elit. Države t. i. skupine voljnih – ki jo vodijo Velika Britanija, Nemčija, Francija in Poljska – poskušajo za vsako ceno nadaljevati vojno v Ukrajini do popolnega poraza Rusije.
Po neuspelem poskusu srečanja med Trumpom in Putinom v Budimpešti je ta skupina pridobila novo samozavest. Trump, ki je na zadnjem srečanju v Beli hiši od Zelenskega zahteval, naj sprejme glavne Putinove pogoje, se je pod pritiskom tako imenovane »globoke države« očitno ( znova) premislil. Vojna v Ukrajini se zato brez dvoma približuje novemu zaostrovanju.
Pritisk znotraj EU se medtem povečuje na Madžarsko in Slovaško, ki napovedujeta tožbo pred Sodiščem EU zaradi embarga na uvoz ruske nafte, saj bo ta močno prizadel njuni gospodarstvi. V podobno težkem položaju je tudi Srbija, ki jo poskušajo disciplinirati in oslabiti na podoben način.
V ozadju teh procesov poteka tiha, a odločilna akcija, ki jo vodi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, z namenom, da se v zunanji in varnostni politiki ukine načelo soglasja. To bi pomenilo, da bi manjše države – kot sta v tem najnovejšem primeru Madžarska in Slovaška – izgubile možnost soodločanja o ključnih vprašanjih.
Pobudi za odpravo veta, ki jo je začel nekdanji nemški kancler Olaf Scholz, se je v okviru skupine »Prijatelji večinskega odločanja« (Group of Friends on Qualified Majority) pridružila tudi Slovenija. Skupina šteje deset držav, med njimi so vse največje članice EU. Proti spremembi dosedanjega sistema odločanja so Madžarska, Slovaška, Hrvaška, verjetno tudi Bolgarija in – presenetljivo – Poljska, medtem ko večina drugih držav ostaja vsaj na videz zadržana.
Slovenska zunanja ministrica Tanja Fajon je septembra 2023 v državnem zboru dejala, da »ne zagovarja spreminjanja pogodb EU, temveč argumentirano razpravo o širši uporabi instrumentov, ki jih že imamo, za učinkovitejše odločanje in varovanje nacionalnih interesov«. Podobno stališče je izrazila tudi predsednica republike.
Da so slovenske politične elite naklonjene institucionalnim spremembam na tem področju, potrjuje dejstvo, da sta Nemčija in Slovenija januarja 2024 pripravili t. i. non-paper, v katerem sta predlagali uvedbo kvalificirane večine v določenih fazah postopkov širitve EU. Šlo naj bi predvsem za sprejem Bosne in Hercegovine ter Ukrajine v EU.
Predsednica Evropske komisije je v zadnjem govoru o stanju unije v zvezi z sistemom odločanja dejala, da je »čas, da se znebimo okov enotnosti«. Če bo načelo soglasja padlo na področju zunanje politike, bo verjetno sledilo tudi na drugih področjih – najprej pri fiskalni in davčni politiki in tako naprej…
Velike države in bruseljska birokracija si prizadevajo na vsak način po pretvezo bolj učinkovitega delovanja, centralizirati odločanje. Če se bo ta trend nadaljeval, se lahko zgodi, da bodo nek nov kaplar naše vojake pošiljal na novo vzhodno bojišče.
Predsednik vlade dr. Robert Golob je s tem, ko je pooblastil francoskega predsednika Macrona, da zastopa našo državo na sestanku Sveta EU, v bistvu že pristal na našo podrejeno vlogo. Gre za nedopusten in škandalozen sklep, še posebej, ker je Macron eden od najhujših evropskih vojnih hujskačev.
Po povedanem je več kot očitno, da se EU spreminja v napol vojaško organizacijo in da potekajo podtalne akcije proti neposlušnim državam, kar moramo za vsako ceno preprečiti.
To je proces, ki bi ga morali – v imenu miru, naše suverenosti in zdrave pameti – za vsako ceno zagovarjati tudi naši politiki.
Piše: Uroš Lipušček
