Amerika je že pred desetletji postala preizkusni laboratorij brezkulturne družbe — t. i. talilni lonec.
Vse, kar je prihajalo od vsepovsod, se je vanj zlivalo z enim samim, izključnim namenom: ekonomskim napredkom.
Beri – dobičkom.
Za omiko, za kulturo, za izvorno umetnost in še manj za izvorno duhovnost tam ni (bilo) prostora.
Razen, seveda, tiste komercialne – tiste, ki ima za vse le eno merilo: prodajnost.
Tako je vsak izraz kulture, umetnosti ali duhovnosti postal izdelek z enim samim ciljem – maksimizacijo dobička.
Za čLOVEka in za čLOVEštvo tam ni prostora.
Dolgo se je Stara celina upirala. Poveličevala je čLOVEka, čLOVEštvo in družbo kot temelje življenja – ne kot orodja gospodarske rasti.
A zaman. Kmalu je začela pokati po šivih.
Vsakdo, ki je imel (navidezno) moč, se ni obotavljal niti trenutka, da bi jo zlorabil – da bi prodal sebe, svojo družino, svojo nacijo, in s tem skupnost nacij.
Kajti za narode brez suverene države tu ni več prostora.
Leta 2015 je Stara celina dokončno počila.
Pod vodstvom – ali zlorabo vodstva – nemške kanclerke Merkel, ki je »odprla« evropske meje pod pretvezo humanitarnosti.
Za to navidezno plemenito masko pa se je skrivala egoistična ekonomska strategija – potreba po dodatni delovni sili za tako opevano nemško gospodarstvo.
In tako je tudi Evropa postala talilni lonec.
Z roko v roki z (energetsko pogubno) digitalizacijo, ki razkraja nacionalne identitete, tradicije in jezike, je uspela opustošiti zibelko moderne civilizacije.
V pičlih desetih letih – ob menjavah nekaj »kanclerjev« in (navidezno) dveh evropskih komisij – je uspelo neizvoljenim uradnikom uničiti tisto, kar je stoletja raslo iz duha Evrope.
Na kolenih je celo tisto čislano nemško gospodarstvo, zaradi katerega so pred desetletjem (navidezno) odprli vrata Evrope.
Globine prizadejanega se večina ljudi niti ne zaveda.
Ne gre le za razpad nacionalnih gospodarstev, za klečeplazenje pred razsuto Ameriko, za neupoštevanje dejanskih razmerij in zgrešene strateške usmeritve – v energetiki, avtomobilski industriji, v digitalnem prehodu, ki požira samega sebe.
V nekdanji zibelki čLOVEštva in čLOVEka za čLOVEka in čLOVEštvo ni več prostora.
Pred vrati so digitalne identitete – uvod v mehanistično družbo, v kateri ni prostora za čLOVEkove pravice in svoboščine.
Ustvarjajo se nove, umetne meje svobode, delovanja, poslovanja – in navsezadnje življenja.
In vse to se dogaja pred našimi zaspanimi, trudnimi očmi.
Očmi, ki se v pehanju za navideznimi cilji niso več zmožne zazreti edinega resničnega cilja čLOVEškega življenja.
Ta pa ostaja:
duhovni razvoj posameznika – zavedno prebujanje čLOVEkovega duhovnega jaza in svobodno sodelovanje pri evoluciji čLOVEštva in sveta.
Kajti čLOVEk ni le fizično (in nikakor ne digitalno) bitje.
Je tudi duševno in duhovno bitje, katerega notranja disciplina, samospoznavanje in moralni razvoj odpirajo vrata povezanosti z duhovnimi zakonitostmi sveta.
In prav ta čLOVEk mora postati svobodno, samozavedno bitje, ki deluje iz notranje moralne intuicije, ne iz zunanjih ukazov.
Le spoznanje samega sebe vodi k spoznanju višjih, duhovnih resničnosti.
Zgolj prvinska, prava ljubezen – ne sebični interes – ostaja osrednja motivacija človeškega razvoja.
Zato cilj ni bežati iz sveta, temveč ga s svojim delom in ustvarjalnostjo prežemati z duhovnostjo.
Toda tudi v tej razpoki sveta, v razkroju, ki mu pravimo napredek, se skriva priložnost.
Kajti tam, kjer odpadejo maske civilizacije, se razkrije obraz človeka.
Tam, kjer se zlomi lažna svetloba digitalnih zvezd, se spet zaiskri notranja svetloba duha.
Evropa, ki razpada, je morda le stara lupina, iz katere se mora izvaliti novo seme čLOVEka – ne tehničnega, temveč zavestnega.
Ne tistega, ki vlada nad stvarstvom, temveč tistega, ki ustvarja skupaj z njim.
Zato cilj ni vrnitev v preteklost, temveč zavestno preoblikovanje prihodnosti.
Ne bojkot sveta, temveč prenova sveta od znotraj – skozi vsakdanje delo, besedo, odnos.
Kajti duh, ki se zaveda samega sebe, ne potrebuje dovoljenja, da bi deloval.
Potrebna je le budnost srca, ki zna prepoznati resnico v sredi hrupa.
Tam se začenja nova Evropa. Ne tista iz digitalnih kovancev, institucij omejevanj in digitalnih mrež,
temveč Evropa notranjega človeka – tistega, ki ve, da ima vsaka misel posledico, vsaka gesta težo, vsak dih pomen.
In morda je prav to luč na koncu tunela:
da se v času razpada učimo zavestno živeti, svobodno misliti in dejavno ljubiti.
Kajti dokler v človeku tli iskra duha, dotlej svet še ni izgubljen.
Gregor Kos
