Primož Trubar je za slovenski narod tisto, kar je za človeka trenutek prebujenja duha – trenutek, ko beseda postane most med zunanjim in notranjim svetom.
Tako kot je Rudolf Steiner poudarjal, da mora človek iskati duhovno resnico v samem sebi, je Trubar v svojem času pokazal, da je narodova duša skrita v jeziku, v besedi, ki jo vsak človek nosi in razume. S tem, ko je Slovencem podaril prvo knjigo v njihovem jeziku, ni ustvaril le temelja slovenske književnosti, temveč je prebudil zavest o lastni duhovni samobitnosti.
Trubarjev namen ni bil le poučevati ali oznanjati vero, ampak pomagati človeku, da skozi svoj jezik spozna samega sebe. V tem dejanju lahko prepoznamo Steinerjevo spoznanje, da prava kultura izhaja iz notranjega razvoja posameznika in da narod resnično zraste šele, ko vsak človek v sebi odkrije svetlobo duha. Trubar je to svetlobo prižgal v slovenskem človeku – pokazal je, da smo kot narod del širšega duhovnega toka človeštva, vendar s svojim lastnim glasom, svojo resnico in svojim poslanstvom.
Praznik reformacije nas tako spominja, da je duhovnost vedno tudi dejanje svobode – svobode mišljenja, ustvarjanja in iskanja resnice. Danes, ko svet pogosto izgublja stik s svojim notranjim bistvom, Trubarjev zgled ponovno kliče k iskrenemu pogledu vase. Njegova beseda, ki je nekoč razsvetlila slovenski narod, ostaja tudi danes živa luč, ki nas vodi naprej.
V tej luči lahko vidimo, da reformacija ni končan zgodovinski dogodek, temveč trajno povabilo človeštvu – da ne preneha iskati duha v sebi in da ohranja upanje, da na koncu vsakega tunela, individualnega ali skupnega, vedno zasveti luč – luč resnice, sočutja in notranje svobode, ki je temelj človeštva.
Gregor Kos
Priporočljivo nadaljnje branje (povezava PDF):
https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-I2Y9TMV3
