Zatišje pred viharjem - tako bi lahko označili sedanji položaj na bližnjem vzhodu, kljub stopnjevanju izraelskega napada na Libanon. Nobenega dvoma ni, da se bo Izrael maščeval za nedavni Iranski povračilni raketni napad na tri največja izraelska vojaška letališča, vprašanje je samo kdaj, kako močno in katere cilje oziroma objekte bodo raketirali.
Svetovalec ameriškega predsednika za nacionalno varnost Jack Sullivan je izjavil, da bo imel nedavni iranski napad resne posledice in da bodo ZDA pri tem sodelovale z Izraelom. V Washingtonu in Tel Avivu se razlikujejo samo glede objektov, ki jih bodo Izraelci napadli. Bidnova administracija nasprotuje nameri Izraela, da bi napadel največje iranske naftne rafinerije in jedrska središča. V prvem primeru bi cene nafte poskočile do neba, ne samo do 100 dolarjev za sodček surove nafte, po nekaterih ocenah bi se lahko povzpele celo do 300 dolarjev za sodček, kar bi povzročilo globalno gospodarsko krizo in to le slab mesec pred ameriškimi predsedniškimi volitvami. V tem primeru bi demokratska predsedniška kandidatka Kamala Harris brez dvoma izgubila predsedniške volitve. Če bi Izraelci napadli podzemeljska iranska jedrska središča v katerih Iranci bogatijo Uran, pa bi lahko prišlo do hudega radioaktivnega onesnaženja.
V Teheranu so zagrozili, da bodo v primeru če bodo Izraelci hudo poškodovali njihove rafinerije nafte, preprečili izvoz nafte iz širšega območja perzijskega zaliva ne samo Izraelu, ampak tudi zahodnim državam, ki podpirajo Izrael. Glede na to, da Kitajska iz Irana in Iraka uvaža dobro tretjino nafte, lahko izraelsko-iransko obračunavanje hudo prizadene tudi kitajske strateške interese. Po drugi strani sta Rusija in Iran sklenili obrambni sporazum kar pomeni, da je Moskva neposredna udeleženka te krize. Ruske oblasti so pred dnevi pozvale dobra dva milijona svojih državljanov, ki živijo v Izraelu, naj zapustijo državo, ruski predsednik Putin pa ni hotel sprejeti telefonskega klica predsednika izraelske vlade Netanjahuja.
Obstajajo torej vsi elementi za nevarno širjenje tega konflikta. Eno od neodgovorjenih vprašanj, ki muči analitike je, kdo drži v rokah vajeti ameriške zunanje politike, Netanjahu ali vse bolj betežen ameriški predsednik Biden. Vse več znakov je, da je Biden ki se razglaša za prvega ameriškega cionista, postal lutka v Netanjahujevih rokah. Tako vodilni člani njegove administracije, posebej državni sekretar Blinken in svetovalec za nacionalno varnost Sullivan, kot tudi velika večina članov ameriškega kongresa so vse bolj podložni židovskemu lobiju. Dobršna večina članov kongresa namreč dobiva od židovskega lobija izdatna finančna sredstva, brez katerih bi bili težko izvoljeni v kongres.
Glavni Netanjahujev cilj je doseči, da bi se v napad na Iran neposredno vojaško vključile tudi ZDA, kar ni izključeno. V tem primeru bi v spopad zelo verjetno neposredno posegla tudi Rusija. Ostrina in obsežnost izraelskega napada na Iran bosta pokazala v kolikšni meri vodilni ameriški politiki še nadzorujejo Izrael. Netanjahu je bolj naklonjen Trumpu kot Harrisovi, čeprav oba izražata neomajno privrženost Izraelu. Trump je na primer pred nekaj dnevi Netanjahuju predlagal naj bombardira iranska jedrska središča. Predsednik izraelske vlade se bo s tem, ko bo izbral cilje bližnjega napada neposredno vpletel v ameriško predvolilno kampanjo.
Iranska revolucionarna garda je sporočila, da bo odgovorila na izraelski napad v okviru strategije zob za zob. V tem primeru bomo priče hudemu zaostrovanju krize v kateri bodo udeležene poleg ZDA tudi Rusija in posredno tudi Kitajska. Izrael kljub ameriški podpori nima potencialov za dolgoročno vojaško zmago, ne samo zaradi pomanjkanja vojaških obveznikov ampak tudi zaradi dejstva, da se sooča z vse hujšo gospodarsko krizo, družbeni bruto produkt je na primer upadel za skoraj četrtino, pristanišča so zaradi blokade Hutijev skoraj popolnoma blokirana, pol milijona ljudi med njimi tudi številni vojaški obvezniki, ki se ne strinjajo z uradno politiko, pa je zapustilo državo. Izraelska vojska sama, brez neposredne ameriške vojaške podpore, zato dolgoročno ne more zmagati na fronti proti najmanj petim sovražnikom hkrati: to je Hamasu, Hezbolahu, Hutijem, Iranu in Libanonu. Ni izključeno, da bi Netanjahu v primeru vojaškega poraza, utegnil poseči celo po atomskem orožju, kar bi bil lahko povod za spopad med velikimi silami. Netanjahu si je kot cilj zastavil ustanovitev Velikega Izraela, vendar projekta skrajne cionistične rasistične države ne more uresničiti brez sodelovanja ZDA.
Odvijanje oziroma zapletanje najnovejše krize na bližnjem vzhodu bo zato v največji meri odvisno od ZDA, oziroma od novega ameriškega predsednika oziroma predsednice.
Uroš Lipušček
Vir: Facebook objava
