Sirija je po bliskovitem padcu režima Bašarja Al Asada v stanju velike nestabilnosti oziroma kaosa. Voditelji džihadistov so se po nasvetih njihovih ameriških, izraelskih, turških in britanskih mecenov obrili in se oblekli v modre blazerje, ki jih nosijo zahodnjaki, njihove duše oziroma miselnost pa sta ostala ista.
Zaenkrat še ni jasno, katera od 27 skupin džihadistov, ki so s pomočjo Zahoda vrgli Asadov režim, bo prevladala, nekaj pa je gotovo... V državi, ki je stoletja predstavljala omiko arabske civilizacije, nastaja nov kalifat oziroma skrajni islamski fundamentalistični režim. Kljub poudarjanju dosedanjih vodilnih džihadistov, da bodo spoštovali tradicionalno pluralnost sirske družbe, v kateri so doslej v miru živele religiozne manjšine, predvsem suniti, šiiti, alaviti, druzi in katoličani, njihova napoved, da bo v novi Siriji veljalo šeriatsko pravo, kaže, da tam še dolgo ne bo politične stabilnosti. Vsem sodnicam so na primer že prepovedali opravljati ta poklic, češ da šeriatsko pravo ne predvideva tovrstne vloge ženskega spola.
Vodilni džihadist, Ahmed al Shara, znan kot Al Jolani, ki ga na Zahodu po novem uvrščajo v kategorijo zmernih muslimanov, se je na primer odrekel sveti vojni proti Izraelu, vprašanje pa je, za koliko časa. Izraelska vlada se očitno zaveda, da bodo preoblečeni džihadisti dolgoročno nevarni Izraelu, zato njegovo letalstvo neusmiljeno bombardira vso sirsko infrastrukturo in ne samo vojaške cilje. Podobno napada Kurde tudi turško letalstvo, čeprav naj bi bili pod varstvom ZDA. Kdo bo popustil v tem primeru? Brez dvoma uradni Washington, saj zanj Kurdi oziroma avtonomni Kurdistan nima nobenega posebnega strateškega pomena. Ker imajo turške oblasti Kurde za podobne smrtne sovražnike kot Izraelci Palestince, ni povsem izključena nevarnost, da na tem območju nastajajo pogoji za nov genocid. Turška država je v prvi svetovni vojni podobno kot danes Izraelci obračunala z Armenci.
Politični kaos, ki nastaja na tem območju, bo imel široke geopolitične posledice. Eno izmed neodgovorjenih vprašanj v tem trenutku je, ali bo po padcu Asadovega režima nastal na območju največjih zalog nafte na svetu Veliki Izrael, ki bo ščitil zahodno hegemonijo, in ali bo Rusija izgubila v tem pomembnem delu sveta ves politični vpliv. Videti je, da te dni potekajo tajni pogovori med Rusijo in džihadisti o tem, da bi Rusija pod določenimi pogoji obdržala obe vojaški oporišči, ki jih ima v Siriji. Bi se s takšnim dogovorom strinjali v Washingtonu, Tel Avivu, pa tudi v Bruslju? Verjetno zelo težko.
Sedanja kriza na Bližnjem vzhodu, predvsem genocid v Gazi in padec Asadovega režima, je sestavni del boja velikih sil za nova vplivna območja. V ta sklop spada tudi vojna v Ukrajini. Da je v Bidnovi administraciji vse bolj betežni predsednik bolj ali manj samo še gledalec, ni mogoče več prikriti. Med nedavnim srečanjem s predsedniki afriških držav v Angoli je Biden kratko malo zakinkal. Skupina jastrebov, ki je poleg izraelskega lobija vzela v svoje roke ameriško zunanjo politiko, izvaja maksimalen pritisk na Rusijo in skuša na ta način preprečiti poraz ukrajinske vojske.
Del te strategije je bil tudi poskus uvedbe izrednih razmer oziroma državnega udara v Južni Koreji, ki je odnesel dosedanjega predsednika. Kljub temu da so si v Washingtonu umili roke, češ da s tem poskusom nimajo nobene zveze, predsednik oziroma njegov obrambni minister, ki je v zaporu poskušal storiti samomor, brez izrecne ameriške privolitve ne bi mogla načrtovati napada z droni na Severno Korejo. Glavni poveljnik južnokorejske vojske je namreč ameriški general, ki poveljuje vsem silam na tem območju.
Napad z droni naj bi pripeljal do severnokorejske intervencije oziroma vojne med obema Korejama, v kar bi bila spričo obrambnega sporazuma s Severno Korejo vpletena tudi Rusija. V tem primeru bi se po zamisli avtorjev tega načrta zmanjšal pritisk ruske vojske na fronti v Ukrajini, predsednik Biden pa bi v skrajnem primeru lahko uvedel izredne razmere in Trumpu preprečil prihod na oblast. Ta scenarij se na srečo ni izšel in upajmo, da je zadnji. Do zamenjave v Beli hiše je namreč še slab mesec dni.
Uroš Lipušček
Vir: Facebook
Tako pa je opisal razmere in dogajanje Richard Medhurst, britanski novinar, rojen in krščen v Siriji.