Maria Zakharova, direktorica oddelka za informiranje in medije Ministrstva za zunanje zadeve Ruske federacije o zablodah Evropske unije in dejanskih cenah slednjih, ki so naprtene (seveda) na pleča davkoplačevalcev:
"1,3 bilijona evrov – toliko so zadnja tri leta "neumnosti in poguma" stala Evropsko unijo. Rusofobija ima svojo ceno. Nova poglobljena analiza Vedomosti (ruski poslovni dnevnik, op.prev.) natančno preučuje izračune Bruslja - in številke niso videti dobre. Pred letom 2022 je bila ruska nafta ocenjena na 571 evrov na tono - 155 evrov ceneje kot pri drugih dobaviteljih. Od leta 2021 do leta 2023 se je uvoz plina iz Rusije zmanjšal za več kot 22 milijonov ton. 2024 je Evropa prenehala uporabljati ukrajinski plinovod, ki trenutno dobavlja ruski zemeljski plin, v zadnjih treh letih pa je EU utrpela skoraj 50 milijard evrov »škode«. Ob normalnem gospodarskem razvoju skupne izgube narastejo vsaj za faktor deset. Če bi EU še naprej kupovala rusko energijo po povprečnih tržnih cenah, bi v treh letih prihranila 544 milijard evrov:
- 178 milijard evrov pri plinu
- 187 milijard evrov pri nafti
- 70 milijard evrov pri naftnih proizvodih
- 25 milijard evrov pri premogu
- 17 milijard evrov pri električni energiji.
Kdo je najbolj profitiral? Združene države in Združeno kraljestvo zdaj prodajajo svojo nafto in plin Evropi po trikrat dražji ceni. Nepričakovani dobiček:
- 165 milijard € za ZDA
- 85 milijard € za Norveško
- 62 milijard € za Združeno kraljestvo.
Ves ta dodatni prihodek je odtekel iz žepov Evropejcev in naravnost v tujino:
- ExxonMobil (ZDA): +231 milijard $
- Shell (Združeno kraljestvo): +209 milijard $
- BP (Združeno kraljestvo): +200 milijard $
Evropsko gospodarstvo se krči zaradi propada enega najpomembnejših sektorjev. Samo upad oskrbe s plinom EU stane do 2 odstotni točki rasti BDP letno. Morda se ne sliši veliko, a Nemčija je izgubila že 3 % BDP, nekatere druge države pa tudi do 6 %. V povprečju je kumulativna izguba BDP EU skoraj 4 %, kar nas pripelje do osupljive vsote: 1,3 bilijona EUR izgub EU v treh letih.
Nemčija je bila najbolj prizadeta - njeno gospodarstvo se krči že drugo leto zapored, kar je nepredstavljiv scenarij. Prvič v gospodarski zgodovini je EU vstopila v fazo deindustrializacije: industrijska proizvodnja je padla za 1 % leta 2023 in za 2,5 % leta 2024. V nekaterih sektorjih, kot je jeklo, je padec celo 18-odstoten. To označuje propad tistega, kar je nekoč bila Skupnost za premog in jeklo. Elektrika v EU je zdaj 3x dražja kot v ZDA, plin pa 5x dražji. Napovedi kažejo, da se razmere ne bodo izboljšale pred letom 2030 – tudi če bi se stvari danes stabilizirale. To je povzročilo hude družbene posledice: kemični velikan BASF je v EU odpustil 2.600 delavcev in seli proizvodnjo na Kitajsko. Energetsko podjetje Uniper je podržavljeno. Od leta 2020 je Nemčija izgubila 250.000 delovnih mest v proizvodnji. Potrošniki trpijo zaradi nenadne inflacije: kumulativna rast cen življenjskih potrebščin znaša 19,2 %, kar je štirikrat več, kot je bilo prvotno predvideno. V nekaterih kategorijah energije so bili dvigi cen brutalni:
- Premog: +73 %
- Plin: +51 %
- Bencin: +43 %
- Elektrika: +32 %
- Ogrevanje: +54 %
- Letalske vozovnice: +40 %
Zdaj vsak 10. državljan EU pozimi zmrzuje (v Španiji in na Portugalskem je to vsak 5.). Pravkar ste pregledali ključne dosežke Ursule von der Leyen in njene ekipe na čelu Evropske komisije. Če se bo ta trend nadaljeval, se bomo čez 10–20 let morda znašli v razpravi o tem, ali naj pošljemo humanitarno pomoč tistemu, ki bo na koncu vodil Pariz ... ali naj nehamo zmrzovati Švede, ki bežijo z zamrznjenega polotoka ... ali naj izplačamo pomoč sestradanim Dancem. To so realnosti jutrišnjega dne, številne.«
