1. Vse je bilo tako, kot je vselej bilo. Malomarno, diletantsko vodenje predvolilnih TV soočenj, ponavljanje istih vprašanj, ki ne terjajo resne novinarske priprave, izpostavljanje zanimivega in zapostavljanje bistvenega, novinarsko ustvarjanje in poustvarjanje javnega mnenja, prozorno navijaštvo, samoponeumljanje moderatorjev, žaljivo poneumljanje nastopajočih in javnosti, jezikovni vskoki moderatorjev s pobalinskimi vrednostnimi ocenami za nastopajoče, pazniška drža, retardiranost zahtev po odgovoru z "da" ali "ne" itd. Vse je bilo, kot je vselej že bilo.
2. In mi to celo plačujemo.
3. Bili sta, za moj okus, dve izjemi. POPTV je spet reševala odlična Maja Sodja, do RTV SLO pa je bil moderatorsko dostojen in boljši od veh drugih Igor Pirkovič. Vem, večina ne bo soglašala. Nič hudega. Lahko me psujete.
4. V mojem vesolju ni ponotranjenosti in patologije dnevno antipolitičnih in kvazi-ideoloških barv in polarizacij. Tudi ne navijaštva, ki je samo sebi namen in poganja samo sebe, da ostaja v funkciji samega sebe. Zato sem povsod in nikjer. Zato pridem in grem. Zato sem sprejet in odslovljen. A na to sem zaenkrat postavil piko: sam sem dal odpoved. Zato sem že leta v istem tednu, včasih na isti dan, tudi v istem mediju, za druge ljudi levičar, desničar, radikalni levičar, skrajni desničar, nastavljenec (kam? :-)) ) qanonovec, prostozidar, pedofil, prejemnik denarja muslimanskih heroinskih navez (ta je na moji osebni lestvici top 1, njen avtor je eden od slovenskih izobraženih in moralno zglednih veleumov), murglovec, psihopat, sdsagent, spolni iztirjenec, pedofil, gej, posiljevalec, podkupljenec, plačanec, globoka država, last stricev in tetk iz ozdaja... Dolg seznam. Za en teden, za en dan. Mali, drobecni, nepomembni jaz sem v enem tednu lahko vse. Včasih se mi to zazdi kompliment. In tak bom umrl. Garant.
5. Nazaj k stvari. Posebej izrazito je bilo vse to medijsko poneumljanje in drsenje v popreproščeni primitivizem na vsiljeno drugorazrednih soočenjih zunaj parlamentarnih strank. Tu je bil skupinski novinarski prezir do vseh nastopajočih tako izrazit, arogantnost moderatorske vzvišenosti tako vnetljiva, popreproščena poneumljenost moderiranja tako odbijajoča, pazniška drža, ki je, med drugim, spet terjala odgovorni idiotizem "da" ali "ne", pa tako retardirana, da ne bi smeli biti prav nič zaprepadeni, če bi kdo koga ozmerjal kot ... 'pobalina'... in mu primazal še ... 'klofuto.' K sreči ni prišlo do nasilja, zato tudi v tem oziru pohvala samonadzoru nastopajočih.
6. A tv voditeljev, moderatorjev ni sram. Sebe doživljajo povsem drugače. Kot velike medijce in frajerje. Zato mora biti nas potencirano sram še namesto njih.
7. Mag. Bernard Brščič je utemeljeno ponovil zlato resnico: "laž, večja laž, statistika." Zanjo je splošno znano, da je "kao bikini: odkriva sve, a ne pokazuje ništa." Kaže zanimivosti, nikoli pa bistva. Včasih zadane del resnice, pretežno pa gradi kraljestvo manipulacije pod oblaki.
Brščič je bil odličen.
Zoran Stevanović je povedal prvi dan: ankete niso odraz javnega mnenja, so njegov stvarnik.
Bil je odličen.
Esmeralda Vidmar je vešče vrinila kratek stavek (morala ga je izgovoriti hitro), ko je v prostor zalučala kategorično dejstvo in maksimalnega obsojanja vredno utrjenost: tudi vi, televizija, ne le sodelujete v spirali nenehnih, kovidno režimskih laži, ampak jim celo dajete končni pospešek, zadnji žebelj pri njihovem javnem, sistemskem in institucionalnem zabetoniranju. Ni izrekla prav tega, je pa prav to mislila. Sploh je bila odlična.
Mag. Gregor Kos v studiu ni bil zdolgočasen, četudi je bil zagotovo utrujeno naveličan. Ni bil apatičen. Bil je, v svoji in pri nas predvolilno še ne videni redkobesednosti, osredotočeno odločen: KISS MY ASS. Prav je imel.
Razumi, kdor zmore in želi. Kdor ne, jebiga.
Mag. Martina Kos (nista v sorodu) ni bila zmedena. Bila je dama, misleča, razgledana in inteligentna dama, ki jo blef in nastopaštvo ne zanimata, tuja sta ji. Sijajno.
8. Če ljudje tega niso opazili, e jebiga, takle mamo. Škoda, seveda. Grozno škodo. Katastrofalno škoda. Usodno škoda. Ampak jebiga, kot narod in ljudstvo smo, kar pač smo. Malo smo posebni, nismo pa nič zares posebnega. Pač nismo prav-vsi-mi-skupaj slovenski športniki.
9. Ne bom več našteval. Zapišem pa, da si o nikomer od teh "zunanjih" nisem zapomnil zares kritične ocene, vredne posebne izpostavitve ali graje. Enostavno: za to nisem dobil razloga. Prvič. In v zgodovinsko odločilnem trenutku.
10. Diletantizmu in aroganci modertorjev navkljub so bili odlični. In še seštejem prav vse skupaj - dobri. Neprimerljivo boljši kot naši vsiljevani "prvokategorniki." Na teh soočenjih "zunanjih" je šlo za VSEBINO. Na onih drugih spet ni šlo za vsebino.
11. Mislite drugače? Prav. Imate pravico.
12. Kdor vidi in misli tako, s tem bi bilo druženje v čolničku, kjer bi se trudili preveslati ocean, najbrž zelo prijetno. Kdor ne, jebiga, svoboda, demokracija. Pravica.
13. nazaj k anketam. Te bi bilo treba v času kampanj prepovedati. Ustvarjajo javno mnenje, odražajo pa ga nikakor ne.
14. O tem, da se je RTV SLO pourinirala in črevesno izpraznila na svojo lastno prakso od leta 2011, ki je postala pravni režim, pa o tem, kako sodišča to sploh ne zanima, sem že pisal. Tudi tožba je bila vložena na to temo, a je Upravno sodišče RS ponovno uresničilo pričakovanje: o njej do tega trenutka ni odločilo.
15. Tudi DVK in g. Vučko sta uresničila pričakovanje: na utemeljeni pravni ugovor ene od list, zaradi očitno nezakonitega ravnanja, do tega trenutka, kot sem obveščen, ni niti odziva.
16. Zakonodaja bi se morala nemudoma spremeniti - že pred leti: popolna enakopravnost vseh verodostojnih kandidatnih list, v vseh medijih, na vseh soočenjih in v vseh anketah (ki se seveda ne bodo prepovedale), od prvega dne kampanje.
17. Ponovim. Bili so odlični: Resni.ca, NLLGZZ, ZLS, DOM. Rad bi jih videl v parlamentu. Rad bi videl, da bi vzpostavili mrežo tesnega sodelovanja tudi s tistimi "zunanjimi", ki jim to ne bi uspelo. Zato bom šel na volitve.
18. Če jih v parlamentu ne bo, predvsem pa, če ne bo vsaj dveh od teh štirih, se ta narod in to ljudstvo spet nista ničesar naučila in ju ne more prav nič, res čisto nič izučiti. Če nobena od njih ne pride v parlament, narod in ljudstvo kot telo, institucija, množica, skupnost - nimata več moralne upravičenosti izvesti en sam množični protest. Osramočeno in poraženo lahko obmolkneta in samo še opazujeta, izpolnjujeta in sledita - kvazi velikim, lastnikom dnevne politike, javnim funkcionarjem za nedoločen čas, s trajnim mandatom. Če bo tako, naj nihče od teh, zaradi katerih bo tako, nikoli več ne citira Cankarja, ki je v enem stavku povedal vse za vekomaj. In kot mu je Kidrič za vekomaj dodal, ko je pisal o "biciklistih."
19. Če bo vse ostalo tako, kot je in kot je od nekdaj bilo, potem tudi mi kot ljudstvo ostanimo TIHO. Game over.
20. Ne vem, če še kateri narod in še katero ljudstvo tako trajno in kronično, patološko žre samega sebe od znotraj navzven, potem pa vselej znova zaužije, kar je požrtega izbljuvalo.
Ogabno.
