Petek, 12. Jul. 2024

Vse skupaj je takšno, da mi je težko začeti. Paziti se bom moral, kakor se mora človek paziti pred steklo lisico, ki jo želi pregnati z vrta: kako se ji bo približal, da ga ne bo oklala?

Nisem mogel začeti, dokler ni bila izrečena sodba.

Ena od žensk, namreč mati samohranilka, 33, je obsojena na 20 let zapora zaradi poskusa umora in trpinčenja, druga, njena ljubica in prijateljica, 40, pa na 14 let zaradi napeljevanja in svetovanja pri tem. Prvoomenjena ni zanikala dejstev, se je pa ves čas izgovarjala, češ da je samo poslušala prijateljičine nasvete.

Psihiatrični izvedenec je izjavil, da ženska trpi od resne in neodpravljive psihološke motnje, zaradi katere utegne dejanja, katerih posledica je telesno poškodovanje, v prihodnje še ponavljati. Sama je zatrjevala, da je želela sina, 12, ki se ji je menda upiral in je bil do nje agresiven, le vzgojiti v uspešno in odgovorno osebo, tako v akademskem kot v zasebnem smislu.

Podobno je izvedenec za psihično nepopravljivo okvarjeno označil njeno prijateljico. Slednja je priznala, da je materi svetovala glede vzgojnih ukrepov, a je trdila, da se ni zavedala, do kakšne skrajnosti so šli. Navsezadnje je prav ona nazadnje poskrbela za to, da so bile obveščene pristojne službe, je pojasnjevala njena zagovornica. (V času kovidske izolacije sta ženski živeli skupaj pri materi, pozneje pa se je mentorica odselila, saj si je našla novo partnerko.) Med procesom, ki je potekal prejšnji teden, je tožilstvo predložilo dokaze, da sta se ženski zavedali obsega in namena svojih dejanj. V kritičnem trenutku je mati po internetu iskala podatke o tem, kako se kaznujejo tovrstna dejanja. Kes, ki ga je pokazala na obravnavi, kjer so jo dvakrat polile solze (drugič po izreku sodbe), in njeno izjavljanje, da sploh ne razume, kako je moglo priti do česa takega, se ne sklada z videoposnetkom sina, ki le še potrzava v komatičnem stanju, ona pa to komentira s stavkom: »Lej, kaj počne ta idiot!« Porota je tudi ugotovila, da ni dvoma, da je prav ona iznahajala vzgojne metode, ki jih je izvrševala mati.

Sodišče je predpisalo obema storilkama tudi kazensko odškodnino v višini 80.000 evrov. Minorni znesek nemara pove nekaj o slabem socialnem stanju obsojenk. O sodbi je odločala osemčlanska porota, ki je za sklep potrebovala 7 ur.

Zlorabljanje je trajalo leta, a intenziviralo se je menda junija, zagotovo pa od začetka septembra 2022. Socialna služba je zvedela za probleme v družini, oglasili so se v oktobru in v novembru po enkrat, opazili so »abnormalnosti«, vendar so ocenili, da ni potrebe po ločevanju otroka od matere ali kake druge ukrepe.

Materini vzgojni ukrepi so bili naslednji.

Otroka je stradala, zapirala za kazen in za čas, ko je ni bilo doma, pa tudi čez noč, v pasjo kletko dimenzij 57 x 83 x 63 cm.

ni mu dajala jesti, da mu je prelepila usta, da ga je pretepala (in tudi bodla s palico skozi špranje kletke), ga oblečenega polivala z ledeno vodo, potem pa v kleti, v kateri je bil zaklenjen, puščala na stežaj odprto okno, tako da je znašala temperatura v prostoru le nekaj stopinj nad ničlo. »V kletki je bil, ker je rekel, da se bo sicer vrgel skozi okno,« je izjavila v zagovoru. (Torej je prej bival v stanovanju zgoraj.) Vemo, da ga je tudi duševno trpinčila, recimo s poniževanjem in zmerjanjem.

Prijateljica je, potem ko je videla dečka, kako le še potrzava v komi, navezala stik s socialno delavko, ki ni bila povezana s prejšnjimi obiski socialne službe, in ta je potem prepričala mater, da je vendarle poklicala rešilca. Iz opisa je mogoče sklepati, da si je bila socialna delavka s svetovalko dobro znana od prej.

Ko so reševalci prišli, je otrokova telesna temperatura znašala manj kot 27 stopinj, tehtal pa je le še 40 kilogramov. Preživel je le po čudežu. A že omenjeni izvedenec je izjavil tudi, da je »psihično brez dvoma nepopravljivo uničen«.

Sodba še ni pravnomočna.

Zgornje se ni dogajalo, kakor morda mislite, v zaostali Črni gori, o kateri sem izbrskal naslednjo statistiko o mnenju Črnogorcev glede tega, kaj je v družini do otroka trajno dopustno, kaj občasno dopustno in kaj nedopustno vedenje:

Ja, ljudje so starokopitni, nazadnjaški. A vsak dan sem na sprehodih priča živžava otrok, ki jih starši puščajo, da se brez nadzorstva igrajo med sabo. Tu poleg imamo transformatorsko postajo sredi stekališča treh cest, in tam je tudi ograjeno igrišče za košarko in nogomet. Otroke sem videl tam z žogo tako med dežjem kot med šjeverom (črnogorsko košavo). Igrajo se demokratično, večji in manjši pomešani skupaj.

Ne, zgoraj opisani proces, ki se je sklenil ta petek s še ne veljavno obsodbo, je potekal v avstrijskem Kremsu, dejanja, ki jih opisujem, pa so se dogajala leta 2022 (in najbrž tudi kdaj prej) v tirolski dolini Weidenthal.

Za proces sem zvedel po naključju: želel sem si med delom mimogrede spremljati prenos eliminacijske izločilke med hokejskima ekipama Pustertala in Olimpije; med komentarju sem našel link, ko pa sem se znašel na zadevni strani, se mi je odprlo tudi poročilo njihove »Panorame« o obravnavi v Kremsu. Tekma se še ni začela, torej sem na hitro prebral – in to je bilo to. Poraz Olimpije v podaljšku sem zlahka prenesel, usoda ubogega dečka pa me je preganjala vso noč in naslednji dan. Pravzaprav me je tudi zdajle popadlo tisto občutje popolne nemoči in obupa, ki popade človeka po načelu empatije, kadar bere kaj takega.

Srednja Evropa, še posebno nemški del, velja za »lonec«, v katerem se kuha tovrstno vedenje: ostenje je izdelano iz železa poštirkane spodobnosti, vsebina, ki je skrita pod poklopcem, pa se cmari nevidna, vse dokler kdaj ne prekipi. Danes, ko to pišem, sem naletel na še nekaj primerov mučenja otrok, ki so se iztekli s smrtjo.

Prvič sem mirno in brez misli, ki bi se mi vračale k fantiču, spal šele snoči, potem ko sem se zavedel, da sem v svoji pretresenosti krivičen. Tu točim solze nad enim izgubljenim življenjem, na ekranu pa sem vsak dan priča natanko takšnemu trpljenju – vendar se je v mesecih po 7. oktobru v meni postopno razvila rezistenca.

A danes me boli srce za vsakim od 600 tisoč otrok v Gazi, obsojenih na enake in še hujše vzgojne ukrepe teh, ki terjajo od Palestincev, da ne izražajo svoje nehvaležnosti.

So še druge vzporednice, recimo med materjo in svetovalko.

A kazni za 30.000 pobitih otrok pač ni v zakoniku. Za to ni nobenega sodnika, nobenega tožilca, nobene porote, samo strašni Jahvetov molk.

Dimenzije zločina so preneznanske za človeško dojemanje.

Ali kakor je včeraj na TV rekel Qualen (John Lithgow) v Cliffhangerju: »Ubij človeka, pa si morilec. Ubij jih milijon, in evo osvajalca.«

Če se vam zdi, da bi kaj zaleglo, širite.

 Branko Gradišnik