Gospodov angel kliče Gideona v boj je močna in navdihujoča zgodba iz Svetega pisma. Pripoveduje zgodbo o tem, kako je Bog poklical Gideona, da vodi Izraelce v boju proti Midjancem. Zgodba je polna vere, poguma in zaupanja v Boga.
Gideon je skromen kmet, ki ga je Bog poklical, da vodi Izraelce v boju. Sprva je prestrašen in okleva, a z Božjo pomočjo mu uspe premagati svoje strahove in popeljati Izraelce do zmage. Zgodba je polna lekcij o veri, pogumu in zaupanju v Boga.
Zgodba je napisana v preprostem in lahko razumljivem jeziku. Je odličen način, da otrokom predstavite Sveto pismo ter jih poučite o veri in pogumu. To je tudi odličen način, da jim pokažemo moč molitve in kako nam lahko Bog pomaga v stiski.
Naj mi pisci zgornjih vrstic ne zamerijo za kopiranje njihovega promocijskega materiala. Naj omenim, da sem stvar skopiral iz strani krščanske založbe, društva, karkoli že so, ki širi vero, ime Gideona pa so si privzeli po starozaveznem preroku, ki očitno uteleša njihovo poslanstvo, širjenje krščanstva.
Še nekomu drugemu pripisujejo Gideonovo poslanstvo, moderno poslanstvo - Mosadu. Seveda gre za izraelsko varnostno službo, ki je za razliko od preostalih dveh (AMAN in GSS) zadolžen za delovanje izven Izraela. V slovenščino imamo prevedeno eno samo delo Gordona Thomasa: »Skrivnostna zgodba Mosada«. Resnici na ljubo, gre za slab prevod originalnega naslova, ki je prilagojen kolportažnemu bralstvu. Pravzaprav je podnaslov h knjigi postal naslov; značnica, kot bi dejali bibliotekarji. Dejanski naslov knjige je »Gideonovi vohuni«. Torej – Mosadovi.
Gordon Thomas se je rodil v Wallesu (1933-2017). Če bi kasneje ne postal znan raziskovalni novinar, ki se je ukvarjal predvsem z zunanje političnimi temami, bi se lahko pohvalil zgolj s tem, da je nečak znamenitega pesnika Dylana Thomasa. Spisal je 53 knjig, pretežno v zvezi s tajnimi službami, ki jih je posredno spoznaval v času svojega rednega dopisniškega dela za BBC, Channel 4, Daily Express. Njegov oče, ki je bil pilot R.A.F. – a, je bil v veliki meri odgovoren za to, da je mladi Gordon že kot mulc zaslutil konspirativnost vojaških misij, ki se jih je udeleževal njegov oče in krog ljudi, s katerimi so se v tujini družili kot del vojaškega establišmenta »njenega veličanstva«. Tako je nekaj časa obiskoval fakse v Egiptu in kasneje v Južnoafriški republiki, kjer je oče služboval in posredno vsrkal postkolonialni duh angleške diplomacije. Pa še nekaj je pomembno, sploh, če človek bere njegove knjige – njegov besednjak in miselni ustroj, ki ga izdaja njegovo pisanje, je besednjak kolonialnega gospodarja, suverenega v sedlu »zahodnega imperija«. Knjiga je bila pisana v poznih devetdesetih, tik pred napadi na newyorške dvojčke (v zadnjih vzdihljajih predsedovanja Billa Clintona), kar je še posebej zanimivo, saj se je namreč po teh dogodkih tudi sam novinarski narativ spremenil. Danes, v času redakcijske »politične korektnosti«, bi bile njegove knjige skoraj v celoti rdeče podčrtane, s pripisom: rasistična, nacionalistična, seksistična oznaka. Poenostavljeno povedano –Thomas piše iz perspektive dominantnega Zahoda, ki se ne moti, tako je in nič drugače, si z nami ali proti nam. Kaj dosti svobode v tem smislu ne dopušča. Zahodna civilizacija je edino merilo demokratičnosti družbe, svobode, svetilnik in cilj, h kateremu bi moral prav vsakdo stremeti, četudi se mora ob tem odpovedati svoji lastni veri, naciji, političnemu prepričanju in tako naprej. Thomas piše, če smo aktualni, iz pozicije aktualne, črno-bele fraze zahodnega političnega mainstreama: Izrael se ima pravico braniti. V tej maniri opisuje »junaštva« Mosadovih agentov, vohunov in operativcev. Obstaja zgolj pravica, obveznost je stvar za koga drugega.
Ni lepšega kot prebirati samozavestnega, elokventnega pisca, domnevno izobraženega, ustrezno informiranega, ki je v tem smislu še brezprizivno suveren v mnenju, da obstaja ena sama pot – njihova, njegova. Kar je eno in isto. Zakaj ni lepšega? Ker se tako suveren človek zlahka zaziba v svoj prevzeten prav in s tem kritičnemu bralcu sporoči več kot bi sicer smel. In njegova knjiga je natančno to, čezmerno sporočilo, celo neke vrste predikcija. Če bi jo pisal nekaj let kasneje, po napadih na dvojčka, bi šla v tej obliki težko skozi uredniško sito.
Navkljub temu, da knjiga ni nek dejanski presežek, je njena vrednost ravno v omenjenem. Osebe, ki v njej nastopajo pa so tipizirana stvarnost, ki se nam je takrat obetala. V njej nastopajo seveda številne dramske osebe, ki prihajajo pretežno iz sveta vohunov, dvojnih vohunov, vojaškega, vojaško-ekonomskega, medijskega in seveda političnega miljeja. Pa še bi se našlo. Sam se bom osredotočil na nekaj zanimivih oseb znotraj teksta. To so predvsem: Rafi Eitan, Robert Maxwell, Ari Ben Menaše, Seymour Hersh in Nicholas (Nick) Davies. Verjetno so ta imena večini neznana, zato nekaj uvoda v njih. Rafi Eitan in Robert Maxwell sta (bila) najbolj odmevni imeni med njimi. Prvi je znameniti Mosadov agent, ki je zaslovel kot mož, ki je ujel Eichmanna in ga pripeljal v Jeruzalem na sojenje, drugi je bil eden najpomembnejših medijskih mogotcev v devetdesetih. Seymour Hersh in Nick Davies sta veliki novinarski imeni, Seymour je še zmeraj, pokojni Davies je praktično pozabljen. Ari Ben Menaše je skoraj pozabljen, navkljub svoji publicistični dejavnosti in vlogi žvižgača v zvezi z dejavnostmi Mosada.
Z izjemo Hersha imajo preostali štirje vsaj eno skupno stvar: vsi so, ali so bili, Mosadovi agentje. Menaše in Eitan sta bila del uradne službe, novinarja prikrita agenta. Davies aktiven novinar, Maxwell pa je bil lastnik medijskega konglomerata Mirror group. Z enim stavkom, vsi Mosadovi možje.
Vse bi ostalo prikrito, če se prav vsi ne bi znašli v aferi Irangate, ki je v družbi že skoraj povsem pozabljena. Naj vas spomnim, šlo je za prodajo ameriškega orožja Iranu (s posredovanjem Izraela, ja prav ste prebrali) v času iransko-iraškega konflikta. Znana praksa, ki jo na nek način spremljamo tudi danes, v živo in smo jo v zgodovini videli že ničkolikokrat. Vsaj od Druge vojne, ko je Ford veselo posloval z nacisti.
Seymour Hersh igra še danes podobno vlogo poročevalca, kot jo je igral v času vojne v Vietnamu, masakru v Mai Laiju, aferi Watergate, pa aferah, ki so bile povezane s CIO (Sirija, Irak, Abu Ghraib, Guantanamo), do zadnjih, ki smo jim priča. Pisal je o domnevnem, lažnem atentatu na Osamo Bin Ladna, ki je še ena izmed trajno potvorjenih, splošno sprejetih zgodb ameriške administracije. Poznamo ga kot novinarja, ki se je prepričljivo oglasil v zvezi z razstrelitvijo severnega plinovoda v zadnjem konfliktu med Rusijo in Ukrajino. Razgaljuje laži in vpletenosti v kriminalne posle na najvišji možni, tako državni kot korporativni ravni.
Novinarski del ekipe in Menašeja niti ne bi omenjal, če ne bi sodelovala pri poslu, ki je spremenil svet. Poleg Eitana, ki je bil pobudnik, in Menašeja kot tajnega pajdaša, sta oba sodelovala pri prvem konkretnem digitalnem projektu vohunjenja in predvsem pri preprodaji vohunskega računalniškega programa, ki je bil v osnovi ustvarjen za potrebe ameriškega pravosodja, a ga je, ker ga je ministrstvo zavrnilo, pričel uporabljati Mosad. Ravno »novinarja« sta bila pri tem ključni osebi. Kako je do tega prišlo in kakšna je bila njuna vloga, lahko preberete v Thomasovi knjigi. Zaradi tega programa in seveda razvoja tovrstne tehnologije imamo afere Assange in Snowden. Pa seveda nešteto manj odmevnih, a nič manj zaskrbljujočih.
Enolončnica vseh teh ljudi na položajih in njihova udeležba pri tem nam je, v najširšem pomenu besede, zakuhala našo trenutno shizofreno stvarnost, ki je Thomas ni niti slutil. Thomas nam skrbno razgrinja podobo takratnega ozadja dogajanj, ne da bi se tudi za trenutek zavedel, da je svet šele na pragu tega, kar se bo sprožilo dve leti po izdaji njegove knjige, torej 11. septembra 2001, da se ukvarja z uvodom v distopijo, četudi je verjetno predvideval, da je osvojil vrh ledene gore.
Poleg afere Irangate je imela omenjena druščina še eno skupno točko. Tako ali drugače so bili povezani z afero pri nabavi jedrskega goriva za izdelavo izraelske nuklearne bombe, ki jo je razkril Mordechai Vanunu alias John Crossman (še pred Irangateom). Nekateri s tem dogodkom povezujejo tudi atentat na JFK-ja. V njej sta bila še posebej aktivna Maxwell in predvsem Davies. Odveč je poudarjati, da so, brez izjeme, vsi postali vse prej kot siromaki.
Thomas izčrpno opisuje metode, značilne za delovanje tajnih služb, kjer je bil Mosad drugim zmeraj znova vir navdiha, neke vrste certifikat kvalitete. Opisuje tajna snemanja, najemanja escort deklet za potencialne sodelavce ali nasprotnike v smislu sladke nagrade ali podtikanj, denarna izsiljevanja in v primeru Maxwella, ki je kar nekaj časa veljal za največjega globalnega medijskega mogula, je Mosad celo poskrbel za financiranje njegovega medijskega projekta, ki mu je (Mosadu) hkrati zagotavljal tudi nadzor nad pisanjem, in, seveda, tudi možnost vpliva na javno mnenje. Slednje je v današnjem času postalo že tako očitno neprikrito, da meji že na slab okus in vsaj v primeru, ko se nagovarja kritično misleča ciljna skupina, celo na zgrešeno strategijo. In slednja je pravzaprav tisto, o čemer pišem ta hip.
Ko se je Maxwell pričel obnašati preveč samopašno, mu je Mosad na vrat obesil upnike in vse skupaj se je končalo s klasičnim scenarijem. Maxwell naj bi se v bližini Kanarskih otokov srečal z ljudmi, ki bi naj odpravili težave z upniki. Seveda je jasno, za koga gre. Do srečanja z njimi je prišlo, in sicer na ali pri njegovi jahti, ki je nosila ime »Lady Ghislane«, poimenovani po njegovi hčeri Ghislane. Ghislane Maxwell! Ime, ki vam je verjetno nekoliko bolj znano, saj smo v zadnjem času kar nekaj slišali o njej in njenem partnerju; zdaj že pokojnem Jeffreyu Epsteinu. Maxwella je dan kasneje, po napovedanem srečanju, do katerega uradno seveda ni prišlo, zagotovo pa ne, kot si ga je on zamislil, na krov (očitno mu je spodrsnilo in se je zvalil v ocean) mrtvega potegnila njegova posadka, ki je čudežno prespala noč na jahti, ob enem samem dežurnem čez noč, sicer jih dežura pet. Naključje pač, a o tem še spregovorim. Pokopan je na Oljski gori v Jeruzalemu. Na njegovem pogrebu je bila zbrana vsa izraelska politična elita, na čelu s takratnim predsednikom vlade Jicakom Šamirjem, predsednikom Izraela Hajmonom Herzogom, šefi in operativci Mosada, ministri in njegovi družinski člani, ki so menili, da obdukcija ni potrebna, da zadostuje kadiš. Vključno z Ghislane.
Težave Maxwellov so obstajale seveda že prej, znan je t.i. pokojninski škandal, kjer je, po domače povedano, Robert zapravil denar pokojninskega sklada svojih zaposlenih, ki je v medijih bolj kot njega očrnil delo njegove zakonske partnerice Elizabeth Maxwell, ustanoviteljico časopisa za »študije holokavsta«, kasneje pa sta za zapahi, spričo prevare v zvezi s tem in še drugimi malenkostmi, končala tudi oba brata razvpite Ghislane: Ian in Kevin.
Pred kratkim smo bili priča objavi seznama vseh tistih, ki sta jih na svoj otok povabila Epstein in Maxwellova. Se spomnimo, kajne?
Če človek preleti članke v zvezi s početji Jeffreya Epsteina, so spekulacije v smeri njegovega podtalnega delovanja več kot nakazane. Na spisku so trije ameriški predsedniki, ki so bili v neposredni povezavi z Epsteinom.
Zgodb, ki so podobne slednji, je v Thomasovi knjigi kar nekaj. Vse po vrsti, recimo bobu bob, smrdijo. Dobesedno smrdijo. In Thomas jih razkriva strastno, celo sočno, v prepričanju, da je Zahod večen, celo temu navkljub.
Večen, kot je večna zgodba, ki sem jo izbral kot uvod v tole pisanje: »Gideon je skromen kmet, ki ga je Bog poklical, da vodi Izraelce v boj. Sprva je prestrašen in okleva, a z božjo pomočjo mu uspe premagati svoje strahove in popeljati Izraelce do zmage. Zgodba je polna lekcij o veri, pogumu in zaupanju v Boga.«
Takšna je tudi zgodba Mosada, ki jo popisuje Thomas od njegove ustanovitve v petdesetih, pa do preloma tisočletja.
V knjigi so zanimive še preostale afere, ki so se pripetile in smo jih pozabili: prva je najdba kanadskih potnih listov v neki berlinski telefonski govorilnici, druga je zgodba o nekem napadu z zmajem, ki se je zgodil v Izraelu na enak način, kot naj bi se zgodil 7. 10. in nič koliko jih je v zvezi z ugrabitvami letal (ob tragediji v zvezi z Lockerbiejem, za katero so posredno obdolžili Gadafija, te spreleta srh).
Človeka nehote ošinejo asociacije na vse, kar smo doživljali v zadnjih dveh desetletjih. Teroristični napadi, ki so bili na srečo zmeraj razkrinkani s pomočjo potnih listov, nespretno izgubljenih, ali, bolje rečeno, na srečo najdenih na prizoriščih napadov po celotni Evropi. Slednji naj bi predstavljali prstne odtise, dokaze za razkritje storilcev, a se zdi, da njihova najdba sugerira na neke, povsem druge prstne odtise. En sam teroristični napad na ZDA, ki bi po logiki njihovih okupacij Afganistana in Iraka, intervencijah v Libiji, Siriji in verjetno tudi pri projektu Arabske pomladi, bode v oči. Zagotovo bi ne smel biti edini. Po logiki povračila bi morale biti osrednja tarča terorističnih napadov ravno ZDA, ne pa Evropa, ki je velikodušno sprejela »begunce«. Skratka, videli smo napade v Evropi, v ZDA jih po 11. 9. ni bilo. Nečesa pa nismo videli v teh napadih, kar bi bilo za napadene izvrstno propagandno sredstvo: posnetka udara letala v Pentagon, v najbolj varovano in seveda posledično s kamerami »pokrito« stavbo v ZDA. Videli nismo ostankov letala, ki naj bi strmoglavil v bližini Philadelphie, v Pensilvaniji. Nikomur tudi ni jasno, še večji večini niti znano, da se je zrušil tudi trojček WTC 7 v kolapsu, ki si ga lahko ogledate in spominja na klasično nadzorovano rušenje nebotičnih stavb.
Eden izmed osnovnih teoremov tajnih služb je, da naključja obstajajo, da dve naključji, ki sta v povezavi z nekim dogodkom, pa nekako že ne sodijo v domeno naključne zgodbe.
Zato je Thomasova knjiga in njegov suveren ton, ki nam sicer skozi razkrite afere iz preteklosti pojasnjuje samo genezo le teh, pravzaprav priročnik za intuitivno dojemanje trenutne stvarnosti.
Opozarja nas, da se ne čudimo zaman naključjem, ki jih je preveč, da bi sodili v domeno naključja.
Ko sem si oktobra ogledoval posnetke napada na Izrael, z zmaji, sem obnemel v nejeveri. Čez nekaj ur sem izvedel za popolnoma natančne podatke v zvezi s smrtnimi žrtvami, številom ugrabljenih, posiljenih žensk, otrok in vsem mogočim, kar si lahko natančno preberete, z naravnost obsesivno mero natančnosti napisano tudi na aktualnih straneh Wikipedije (mimogrede, še zmeraj ni predložen en sam dokaz za vse trditve in omenjeno črno statistiko; njihovi mediji so celo objavili dokaze o tem, da je IDF odgovoren za pomore na ta dan; vloga Hamasa je popolna uganka; če mislite, da pišem na pamet, bi svetoval, da se posvetite najdbi dokazov oziroma misiji nemogoče). Vprašal sem se, kot sem se v zadnjih letih pogosto, ker norostim ni konca in kraja, kdo se spet norčuje iz vseh nas, hkrati pa sem globoko v sebi čutil in vedel, kaj bo sledilo.
Vsa kasnejša dejanja, ki smo jim priča, močno spominjajo na dejanja, ki jih je ameriška administracija v času Busha sprožila v Iraku in Afganistanu. Scenarij je identičen, in upam si trditi, tudi oba napada imata iste režiserje.
O tem potekajo živahne razprave na družabnih medijih, na platformah, ki jih ljudje še edine doumevajo kot nepotvorjen vir informacij. Kar seveda ne drži povsem. Drži pa zagotovo v večji meri kot upati, da bi verodostojno informacijo našli v mainstream medijih. Tudi o tem govori Thomasova in Maxwellova zgodba, o t.i. neodvisnih medijih.
Thomas v knjigi omenja Netanjahujev prvi mandat predsednika vlade in njegova prizadevanja, da Mosad postane »zasebno« orodje njega in njegove žene Sare. Opisuje številne pomisleke in upor nekdanjih vodilnih znotraj Mosada in njegovih operativcev v zvezi s tem. Omenja njegove pritiske na samo Mosadovo vodstvo, predvsem v smislu izvedb diverzantskih (evfemizem za terorizem) akcij, ki smo jim bili v njegovem kasnejšem obdobju kar nekaj priča. Transformacija službe v eksekucijske vode na račun obveščevalnih dejavnosti!
Zgodba Gideona, Mosadovega Gideona že zdavnaj ni več zgodba skromnega kmeta, pač pa je to zgodba paranoičnega blazneža, ki se utaplja v krvi svojih žrtev, ne vedoč, da se je poistovetil z Bogom. In za nas velja, da je njegova zgodba:
»…napisana v preprostem in lahko razumljivem jeziku. Je odličen način, da otrokom predstavite Sveto pismo ter jih poučite o veri in pogumu. To je tudi odličen način, da jim pokažemo moč molitve in kako vam lahko Bog pomaga v stiski.«
Mohor Hudej