Torek, 18. Feb. 2025

Ernest Hemingway in Ivan S. Turgenjev, znamenita pisatelja, sta ustvarjala v skoraj stoletnem razmiku. Pričakovali bi, da bo svet, ki sta ga popisovala, zaznamovala časovna razlika, ki je po stopnji razvoja znanosti in tehnike praktično neprimerljiva. Toda Hemingway in Turgenjev imata veliko skupnega. Presenetljivo skupno sporočilo obeh velikih pisateljev je v tem, da sta odlično opisovala tako imenovano izgubljeno generacijo.

Tisto, kar Turgenjev opisuje kot izgubljeno generacijo svojega časa, je bila generacija ljudi, razpetih med razpadajoči fevdalizem in porajajoči se kapitalizem. To so bili ljudje, premladi, da bi obrali zadnje zrele sadove fevdalnih privilegijev in prestari za nastajajoči svet vulgarne logike kapitala. Tudi Hemingway opisuje izgubljeno generacijo po 1. sv. vojni. Bog je bil mrtev, človečnost pa pobita v strelskih jarkih. Presenetljiva je podobnost s slovensko družbo, pri nas je bila izgubljena generacija premlada za komunistično trgatev in po osamosvojitvi prestara za sklepanje pogodb z „mobi - generacijo". Temeljna značilnost vseh izgubljenih generacij je, da se njeni ljudje počutijo kot tujci v družbi, sredi katere bivajo. Stanje nebodisigatreba povzroča v ljudeh občutek nemoči in pomanjkanje volje, da bi kaj premaknili. Prisiljeni so v življenje, ki je povsem drugačno, kakor naj bi po njihovem bilo, in tuje njihovim načelom in čustvom. Slovenska izgubljena generacija je bila prepuščena zavodom za zaposlovanje in miloščini vladajočih strank. O samovšečnem nastopaštvu vladajoče strankokracije ne bi izgubljal besed, saj ni dojela svojega zgodovinskega poslanstva pred slovenskim narodom. Nasprotno, stanje se katastrofalno sprevrača, saj po oblasti paradirajo »uporabni idioti« globalistov, ki ustanavljajo "ministrstva za resnico«, s tem povzročajo smrt znanosti in nas vodijo v Dobo teme (Dark Ages), kot je bila po razpadu Rimskega imperija.

 Povrnimo se k obema mojstroma peresa. Najprej ugotovimo, da njuno pisanje odlikuje izjemen občutek za resnico, da opisujeta bistveno z bistvenimi potezami, nazorno in z veliko mero poetičnosti in iskrenosti. Nikoli nista neposredno obtoževala samopašnosti, laži in nasilja družbene elite - obtožujejo opisi posledic. Druga pomembna značilnost je preprostost prikazovanja odnosa človeka do narave. Ta odnos je čudna mešanica sovraštva in ljubezni, odtujenosti in bližine, strahu in osamljenosti, ubijanja in prijateljevanja. Svojevrstna shizofrenija, tako značilna tudi za današnji čas.
Turgenjev, kot izjemen človek čustev, je sijajen slikar in poet ljubezni, te najvišje vrednote človeškega duha. Nikoli se ni spuščal v njem tuj svet racionalizma ali slavospevom kartezičnega Cogito ergo sum. Opisuje dva osnovna človeška tipa, ki ju imenuje Don Kihot in Hamlet. Poglejmo si značilnosti obeh.
Don Kihot izraža predvsem vero v nekaj večnega, nekaj, kar je nad človekom, in obenem v človeku, radost v služenju resnici, pravičnosti in odgovornosti in iskanje notranjega miru. To stanje človekovega duha je dosegljivo v ljubezni, z vztrajnim dajanjem in s polno odgovornostjo delovanja. Tak naj bi bil človek prihodnosti.
Hamlet pa nasprotno predstavlja egoizem in nevero. V svetu ne najde smisla, ne najde ideala, kamor bi priklenil svojo dušo. Večni dvomljivec večno tava. Ker sebe razumsko prepozna kot nedovršeno bitje, sam sebe prezira. Ne veruje v nič, zato ga je strah. Ne ve, kaj hoče in čemu živi, in vendar mora živeti, tukaj in zdaj. Trpljenje Hamleta je bolj boleče, kakor bolečina Don Kihota. Hamlet zadaja skeleče rane sam sebi, sam sebe muči. V rokah drži meč skepse, meč analitičnega uma. Ta meč ima dve rezili, eno je smrtonosno za svet okrog njega, drugo pa je nastavljeno njemu samemu na vrat. V zahodni kulturi prevladuje hamletovski tip človeka.
Sodobni človek, indoktriniran s Cogito, ergo sum kartezične filozofije in prežet z racionalizmom, je postavil znanost za razlagalca resnice o svojem bivanju. Znanost je izkoristila svojo zgodovinsko priložnost in se skupaj s tehnologijo in kapitalom, ki sta ji dajala potrebno verodostojnost in moč, proglasila za edinega nosilca resnice. Toda pravilnejše je govoriti o metodah znanosti kot o znanstvenih metodah. Nastal je svet grobega fizičnega nasilja, tako nad ljudmi kakor tudi nad naravo. V tem svetu so ljudje ponosni le na svojo posest in na svoje pravice, ker so pozabili na svoje dolžnosti. Amnezija etike je popolna.
Znanost je človeka pripeljala do rušilne dejavnosti volje. Kadar nasilna dejavnost volje, oborožene s fizično silo, ne sprejme odgovornosti za svoja dejanja, se vključi mašinerija propagande, ki nenehno trobi litanije sovraštva, dokler je ne preglasi grmenje topov. 

 Človeštvo je zaradi pomanjkanja odgovornosti doletela najhujša kriza obstoja. Podrejamo si naravo, kot da bi živeli v sovražnem svetu. Toda zemlja, vode, rastline in živali niso le fizikalno- kemični pojavi, na svetu zato, da jih človek uporabi, zavrže in uniči. Drevesa niso le stroji za izdelovanje lesa, ki nam mimogrede navržejo še brezplačen kisik, da svoje uničevanje življenja na planetu nemoteno nadaljujemo. Reka ni le kanal za odplakovanje naše svinjarije, reka je živ organizem, ki biva v prostoru in času. Petja ptic ne moremo analizirati kot zaporedje tonov. Lepote portreta ne moremo izraziti s kemično analizo barv, ki jih je slikar nanesel na platno. Lepot sončnega zahoda ne bomo podoživljali s spektrometrom v roki. Vse, kar čutimo, prihaja iz vizije stvarstva in ne iz znanja. Si lahko predstavljate, da bi stopnjo ljubezni med ljubimcema odmerili s titrom endorfinov v njuni krvi? Hrane ne moremo okusiti z žvečenjem jedilnega lista. Zemljevid ni svet narave, življenje ima svojo lastno resnico, kakršne matematika ne zmore opisati in je nikoli ne bo zmogla. Človek je v svojem bistvu umetnik, je poet življenja in lepote. Iz dna duše odklanjam svet, v katerem človek-tehnolog zaseda prestol človečnosti, ki je namenjen človeku-umetniku. Toda dogaja se prav to, uničenje naravnega človeka in konstrukt androida. Nosilci katastrofe so »poklicni izboljševalci sveta« Ob vsem grabljenju in ropanju narave so pozabili na človekovo dušo. Cilj so tako in tako »brezdušni ljudje«, ki jim kot »odvečnim nepotrebnim jedcem« namenjajo smrt. Prisilno cepljenje leta 2021 je bila milostna evtanazija. Vse pod geslom, da »rešujejo planet!« z izjavami norcev kot sta: »Zvečer bo tema vse do nižin!« ali pa tisti o »Asimptomatskem segrevanju planeta!« in »Ljubkem nasmehu robotov.«

 Vse se je začelo z Descartesovim Cogito, ergo sum!(Mislim, torej sem!). Nekega dne sem pribijal žebelj v razmajano lato ograje in se krepko kresnil po prstih. Zabolelo me je. Potem sem se zamislil, Desartesov rek Cogito, ergo sum!, sem mirne duše nadomestil z Doleo, ergo sum! (Boli me, torej sem!).

 Anton Komat