Prejšnji četrtek je dal ruski predsednik Putin najbolj avtoritativno in usodno izjavo doslej.
Če bosta ZDA in Velika Britanija na zahtevo (nelegalnega) ukrajinskega predsednika Zelenskega ukrajinski vojski dovolili, da z raketami dolgega dosega napada cilje globoko v notranjosti Rusije, se bo po njegovih besedah začela neposredna vojna med Natom in Rusijo. Ukrajinska vojska namreč brez pomoči z Zahoda sama ne more upravljati z raketami dolgega dosega.
Vsaj na prvi pogled se zdi, da so v Washingtonu razumeli Putinov ultimat, saj po srečanju med ameriškim predsednikom Bidnom in predsednikom britanske vlade Starmerjem v Beli hiši preteklo soboto niso objavili sklepa o tem, da lahko ukrajinska vojska uporabi omenjene rakete. Gledalci televizijskih poročil po vsem svetu so lahko videli, kako je britanski premier ob sestopanju iz letala v Washingtonu nosil rdeči kovček s šiframi za sprožitev britanskih raket, oboroženimi z atomskimi konicami, kar seveda ni običajno.
Na srečo je Pentagon nastopil proti temu doslej najhujšemu zaostrovanju odnosov z Rusijo. Ameriški generali so namreč v nasprotju z v smeri vojne hujskaškimi politiki ocenili, da bi izstrelitev ameriških raket dolgega dosega proti Rusiji prekršila rdečo črto vseh ruskih rdečih črt. Scott Ritter, bivši inšpektor za jedrsko razoroževanje, ocenjuje, da je bila prejšnja sobota dan, ko je bil svet po kubanski krizi leta 1962 najbližje atomski vojni.
Doseg ameriških in britanskih raket dolgega dosega znaša približno 300 kilometrov, kar pomeni, da so v njegovem radiju nekateri najpomembnejši ruski vojaški objekti. V nasprotju s Pentagonom so se vodilni generali Nata v Bruslju zavzeli za odpravo te prepovedi. Ocenili naj bi namreč, da bi ukrajinska vojska, kateri na fronti kaže vse slabše, s takšnimi raketnimi napadi lahko ohromila sedanjo rusko ofenzivo. Doslej so v Washingtonu in v vodilnih zahodnih prestolnicah na koncu še vedno popustili pod zahtevami Zelenskega.
Če se bo to tudi tokrat zgodilo, bo to uvod v splošen spopad med Natom in Rusijo, ki seveda ni v interesu ne ene ne druge strani. Ruska vojska ima na letališčih in vojaških bazah v notranjosti Rusije, ki so v dosegu teh raket, nameščeno tudi atomsko orožje. Zadetek enega od teh oporišč bi lahko povzročil katastrofo neslutenih razsežnost. V tem primeru bi ruska vojska po mnenju Scotta Ritterja posegla po jedrskem orožju in bi po vsej verjetnosti raketirala tudi vojaške cilje v Veliki Britaniji oziroma oporišča Nata v Evropi. To bi bil uvod v tretjo svetovno vojno.
Neuradni ameriški vojaški analitiki ocenjujejo, da je bil najpomembnejši cilj nedavnega vdora elitnih enot ukrajinske vojske na območje Kurska zasesti jedrsko centralo v tem mestu in enega od skladišč jedrskega orožja, ki pripada ruski vojski. Zasedba obeh ciljev naj bi Putina prisilila, da bi pristal na pogajanja pod ukrajinskimi pogoji, kar je skregano z osnovno logiko delovanja velesil. Ruska vojska je pred dnevi začela na območju Kurska ofenzivo, v kateri naj bi obkoljene ukrajinske enote izgubile skoraj 10.000 vojakov oziroma dobro polovico celotnega kontingenta.
Vojna v Ukrajini se bo očitno zaostrovala tudi zaradi bližajočih se ameriških predsedniških volitev. Uradni Washington bo namreč storil vse, da bi preprečil zlom ukrajinske vojske pred novembrskimi volitvami. Časopis New York Times je nedavno poročal, da je predsednik Biden aprila podpisal tajni ukaz o novi ameriški jedrski doktrini, ki prvič predvideva spopad s tremi ameriškimi nasprotniki hkrati, in sicer z Rusijo, s Kitajsko in Severno Korejo. Po drugi strani so tudi v Moskvi posodobili svojo jedrsko doktrino. Po novem bi lahko uporabili atomsko orožje, če bi jim grozil vojaški poraz.
Zelenski si na vse kriplje prizadeva, da bi v vojno v trenutku, ko postaja vse bolj jasno, da ukrajinska vojska ne bo več dolgo zdržala ruskega pritiska, ne glede na ceno neposredno vpletel ZDA oziroma Nato. Očitno ga ne skrbi, da bi s tem lahko povzročil svetovno atomsko vojno, v kateri ne bi bilo zmagovalcev, ampak samo poraženci. V oči bode dejstvo, da o morebitni atomski vojni, ki bi najprej prizadela Evropo, odločata samo ameriški predsednik Biden in predsednik britanske vlade Starmer, voditelji najmočnejših evropskih držav - predvsem Nemčije in Francije - pa so skupaj z EU izključeni iz odločanja o usodi Evrope in sveta.
Očitno je Evropa postala v ameriških in britanskih očeh povsem nepomemben dejavnik. Ali bo to dejstvo vendarle streznilo evropske politike, da se bodo končno zavzeli za takojšnjo prekinitev vojne v Ukrajini in diplomatska pogajanja? Zaenkrat ni videti, da bi postali bolj avtonomni pri odločanju. Ameriški predsednik John Kennedy je v svojem mirovnem govoru po srečnem razpletu tako imenovane kubanske krize leta 1962, nekaj mesecev pred atentatom nanj, dejal, da morajo jedrske sile v obrambi lastnih življenjskih interesov preprečiti tiste spopade, ki bi nasprotnika pripeljali do tega, da bi izbiral med ponižujočim umikom ali atomsko vojno. Sprejeti takšno pot bi bil v jedrski dobi po Kennedijevem mnenju dokaz popolnega bankrota obstoječe politike oziroma kolektivne želje po smrti in koncu sveta. Skrajni čas je, da se svetovne politične elite, na katere na žalost nimamo nobenega vpliva, tega zavedo.
Avtor: Uroš Lipušček
Vir: