Sporazum o celovitem strateškem partnerstvu med Rusijo in Iranom, podpisan 17. januarja, je znak napredka k multipolarni globalnosti,
ki uravnoteži razmerja moči na Bližnjem vzhodu, odvrača morebitno posredovanje Združenih držav v perzijskem narodu in deluje kot protiutež prizadevanjem za ponovno vzpostavitev enopolarnosti.
Sporazum, objavljen po srečanju v Moskvi med ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in iranskim predsednikom Masudom Pezeshkianom, določa ambiciozne cilje in merila za poglobitev dolgoročnega dvostranskega sodelovanja na področju politike, varnosti, trgovine, naložb in humanitarnih zadev.
Najpomembneje je, da je dogovor prišel tri dni preden je Donald Trump prevzel predsedovanje ZDA in v času, ko je bilo na območju Gaze doseženo premirje. Zunanjo politiko novega ameriškega predsednika glede neuravnoteženosti na Bližnjem vzhodu je še prezgodaj ocenjevati, vsekakor pa je novi dogovor med Moskvo in Teheranom namenjen ravno uravnovešanju ambicij Washingtona, če se bo odločil za vojaško ukrepanje proti Iranu.
Sporazum je del geopolitičnega konflikta med ZDA, Kitajsko in Rusijo, saj je Iran del obrobnega območja Rusije, medtem ko je Izrael na strani ZDA. To pomeni, da je sporazum del geopolitičnega boja, v katerem postaja odnos med ZDA in Izraelom vse bolj jasen. Posledično postajajo odnosi med Rusijo in Iranom vse tesnejši.
Iran se je BRICS pridružil leta 2024, kar je očitno okrepilo Teheran v kontekstu napetosti z Washingtonom in Tel Avivom in je bilo še posebej pomembno po pomembni zmagi zahodnega bloka s strmoglavljenjem Bašarja al Asada v Siriji. Iz tega razloga rusko-iranski sporazum pošilja sporočilo ZDA prav zato, da odvrača in odvrača od poskusov kakršnega koli oboroženega vdora proti Islamski republiki.
Hkrati sporazum krepi prisotnost Moskve v regiji Bližnjega vzhoda in ustvarja protiutež, ki bo dala večjo stabilnost območju, za katerega so značilni dolgoletni konflikti.
Ne gre spregledati, da jedrsko sodelovanje med državama zagotavlja tudi boljše ravnotežje med svetovnimi silami. To je ključnega pomena, če upoštevamo, da ima Izrael med 200 in 400 kosi jedrskega orožja in Mednarodni agenciji za jedrsko energijo ni dovolil in ne bo dovolil, da preveri njegove jedrske objekte, ki so očitno tajni, hkrati pa Turčija, soseda Iran, gosti ameriško jedrsko orožje.
Iran ima trenutno eno delujočo jedrsko elektrarno, jedrsko elektrarno Bushehr. Njegova prva enota, dokončana z rusko pomočjo, je bila priključena na nacionalno energetsko omrežje septembra 2011. Gradnja drugega reaktorja se je začela konec leta 2019, novi sporazum pa predvideva gradnjo dveh novih enot v jedrski elektrarni Bushehr, kar bo po Putinovih besedah pomembno prispevalo h krepitvi energetske varnosti Islamske republike.
Poleg strateškega vidika gre za širok sporazum, ki zajema tudi trgovino in turizem med obema državama, ki sta leta 2024 zrasla za 15,5 % oziroma 25 %. Poleg tega omenja prometna omrežja med državama, saj je pot sever-jug dolga 7.000 kilometrov in poteka od Sankt Peterburga do Mumbaja v Indiji, poteka skozi Iran, vključuje pa železnice, ceste in pristanišča.
Dogovor omenja tudi gradnjo plinovoda za transport do 55 milijard kubičnih metrov (bcm) ruskega plina na leto v Iran. Morebitni cilj 55 milijard kubičnih metrov plina na leto prek predlaganega plinovoda, ki ga je napovedal Putin, je približno enaka količina, kot jo je poškodovani plinovod Severni tok 1 izvažal iz Rusije v Nemčijo. Začetne dobave plina Iranu iz Rusije bi lahko znašale dve milijardi kubičnih metrov na leto. Pot lahko poteka prek Azerbajdžana.
Prav tako ne gre spregledati, da je bil podpis novega strateškega partnerstva večkrat prestavljen, a je bil podpisan le nekaj dni, preden je Trump ponovno prisegel na položaj. Pravzaprav je bil čas podpisa novi ameriški administraciji poudariti, da je sporazum del širše politike ne samo Rusije, ampak tudi njenih zaveznic in držav BRICS, ki so postopoma preoblikovale mednarodni red, ki je nastal po razpadu Sovjetska zveza leta 1991.
Nova globalna arhitektura tako rekoč nastaja, a spremembe niso vidne tako hitro. Prikazuje napredek pri krepitvi vezi med dvema pomembnima akterjema zunaj Zahoda: velesilo Rusijo, in srednjo silo Iranom. Sporočilo je jasno – rast multilateralizma.
Ahmed Adel, raziskovalec geopolitike in politične ekonomije iz Kaira
Vir prevoda: https://infobrics.org/post/43260
