Medtem ko se Trump razburja s svojimi globalnimi projekti grabljenja zemljišč, so multipolarni vizionarji v Valdaju načrtovali dejanske, oprijemljive teritorialne poti, ki bodo definirale geopolitiko in geoekonomijo tega stoletja
MOSKVA – 14. Bližnjevzhodna konferenca kluba Valdai v Moskvi je bila zadetek z geopolitično bombo za razbijanje bunkerja ravno sredi dogajanja: napoved samega ameriškega predsednika Donalda Trumpa o nekakšnem bodočem Trumpovem letovišču in igralnici Gaza Riviera v Palestini.
Še preden se je mednarodno ogorčenje začelo prelivati, od fronte BRICS do ASEAN do arabskega sveta (ki to vidi kot Nakba 2.0), ki je doseglo celo Trumpu prijazno Savdsko Arabijo in glavne zaveznike ZDA v Evropi, je v Valdaiju med večino učenjakov in akademikov zavladala zadrega.
Dve očitni izjemi sta bila profesor na Univerzi v Teheranu Mohammad Marandi in nekdanji britanski diplomat Alastair Crooke – vedno tankočutna analitika zahodne Azije. Oba že dolgo trdita, da bo ameriški imperij, ko bo prisiljen k umiku, postal veliko bolj neusmiljen in bo prevzemal večja tveganja.
Marandi Trumpa kvalificira kot "darilo" ameriškemu globalnemu zatonu. Crooke se sprašuje, ali je izraelski skrajno desni premier Benjamin Netanjahu res ujel Trumpa v močvirje – ko pa je morda ravno obratno. Zdi se, da ima Trump zdaj Netanjahuja – ki ga v bistvu prezira – točno tam, kjer ga želi: dolguje mu usluge.
Trump je dal veliko bombastičnih obljub, ki jih Netanjahu lahko proda kot velik uspeh vojnim hujskačem Tel Aviva, ki sestavljajo njegovo vlado. Njegova koalicija bo torej držala – za zdaj. Toda v zameno bo moral Izrael še vedno slediti naslednjim korakom preziranega projekta prekinitve ognja. In to bi teoretično vodilo do konca vojne. Netanjahu želi neskončno vojno z neomejeno širitvijo in priključitvijo Erec Izraela. To še zdaleč ni končana stvar.
Kot je zdaj, je Trump z enim zamahom normaliziral genocid, etnično čiščenje in redukcijo tragedije v Gazi na trapasto nepremičninsko pogodbo na »fenomenalni lokaciji«. Akumulirani učinek "ZDA bodo prevzele območje Gaze", "mi ga bomo imeli v lasti" in "... zravnali območje" ne odpira le ZDA do šokantno nezakonite tuje aneksije, ampak je to neprijetno passe "ni Palestincev" trop na steroidih.
Vendar to še zdaleč ni »čista norost«, kot jo opredeljujejo povsod ameriški možganski trusti. To je naravni podaljšek poskusa nakupa Grenlandije, poskusa priključitve Kanade (v obeh primerih povečanje ameriške baze virov), grabljenja Panamskega prekopa in preimenovanja Mehiškega zaliva v Ameriški zaliv.
Gre za spreminjanje teme in prevladujoče pripovedi, namesto da bi obravnavali resnično grožnjo imperiju: rusko-kitajsko strateško partnerstvo.
V tem primeru nova riviera Gaza, zgrajena na piramidi lobanj, ni samo potrjena, ampak že predvidena s strani genocidcev v Tel Avivu v tandemu s Trumpovimi milijarderji donatorji, ključnim delom izraelskega lobija v ZDA.
Trumpova vizija je po poročanju newyorških poznavalcev prišla od njegovega zeta Jareda Kushnerja, ki je pred slabim letom že govoril o nepremičninskem zlatu, ki ga predstavlja obala Gaze. Kushner je zdaj še bolj nevaren, ko deluje za zavesami v Trumpovem drugem mandatu: je glavni vpliv na POTUS, ko gre za morebitno prihodnjo okupacijo Gaze, ki jo odobrijo ZDA.
Trenutno imamo etos resničnostnega šova Deportiranje-Gradnja-Prodaja, ki se uporablja za najbolj nerešljiv problem v Zahodni Aziji. Marandi to imenuje "ameriško-izraelski problem". Taha Ozhan z inštituta v Ankari ga kvalificira kot »red, osredotočen na Izrael«, pa tudi kot »ameriški problem«.
Življenje pod "globalno spremembo režima"
Razprave v Valdaju so seveda ekstrapolirale Trumpovo bombo na Gazo. Ozhan se je osredotočil na "ogromni stresni test" v Zahodni Aziji - od genocida v Gazi do "Asad mora oditi", ki je metastaziral v Al-Kaido v oblekah, ki vlada Damasku. Opozarja, da lahko sedanji globalni kaos povzroči nove vojne: Zdaj smo v procesu »spremembe globalnega režima«, kjer je »trajne nestabilnosti konec«.
Palestinska prisotnost prek ministra PLO za socialni razvoj Ahmada Majdalanija ni bila ravno razveseljiva. Izpostavil je običajne govorne točke, kot je problem "normalizacije odnosov med Savdsko Arabijo in Izraelom v ozadju aneksije Zahodnega brega", medtem ko "drugi muslimanski narodi gledajo le ob strani".
Majdalani se je tudi spraševal, ali bo "BRICS lahko deloval kot učinkovita protiutež" "ameriškemu problemu", kot ga definira Ozhan. Toda glede mukotrpnega vprašanja palestinske enotnosti ni ponudil nič novega in je še naprej tarnal o nemogočnosti »Abrahamovega sporazuma brez palestinskega ljudstva«.
Ugledni Vitalij Naumkin, predsednik Inštituta za orientalske študije Ruske akademije znanosti, je objavil odlično poročilo o Siriji, ki ga je napisal v soavtorstvu z Vasilijem Kuznecovim, prav tako z Inštituta za orientalske študije.
Medtem ko poudarjajo, da padec nekdanjega dolgoletnega sirskega predsednika Bašarja al-Asada predstavlja "okno priložnosti" za Izrael, Turčijo in zalivske monarhije, kvalificirajo nianse.
Kaj pravzaprav namerava Izrael? "Vzpostavitev neposrednega nadzora nad določenimi (katerimi točno?) ozemlji ali ustvarjanje širokega varovalnega pasu?"
Glede Turčije je "zanimanje Ankare, da zada strateški poraz Kurdom in morebitno ustvarjanje tamponskega pasu vzdolž sirsko-turške meje, razumljivo." Kar ni jasno, je "obseg [ameriške] zavezanosti vlaganju v Kurde" pod Trumpom.
Zalivske monarhije bodo "okrepile svoj položaj predvsem z uporabo gospodarskega vzvoda." Vendar se "interesi različnih držav GCC razlikujejo in njihova usklajenost ni vedno jasna."
Kar zadeva Iran, Naumkin in Kuznecov realistično poudarjata, da če nekdanji skrajni, novi sirijski postavitvi »ne bo uspelo konsolidirati družbe« – in to je zelo velika možnost –, bo imel Iran morda še eno priložnost za obnovitev svojega vpliva.
Za Naumkina bi morale ruske baze v Siriji "ostati" - tema, ki je mimogrede vir ostre razprave na moskovskih hodnikih moči. To stališče zagovarja predvsem zato, ker bi Rusija "lahko uravnotežila ekspanzionistične načrte nekaterih turških frakcij v severni Siriji."
Koridor-manija
Čeprav o nedavno podpisanem strateškem partnerstvu med Rusijo in Iranom na Valdaiju niso posebej razpravljali, je Marandi opozoril, da "Iran napreduje zelo hitro pri tem, kar je treba zgraditi, ker bo to Indijo gospodarsko veliko približalo."
Bistvo dogovora med Rusijo in Iranom ni vojaško: je geoekonomsko in osredotočeno na mednarodni transportni koridor sever–jug (INSTC), ključni projekt povezovanja Evrazije/BRICS.
INSTC je de facto pospeševalnik trgovine med najvišjimi članicami BRICS, Rusijo, Iranom in Indijo, zavezan k povečanju poravnav v lastnih valutah: to je natanko takšen mehanizem, zaradi katerega je Trump – zmotno – »obtožil« BRICS, da poskuša oblikovati lastno valuto. Rusija in Iran, ki sta pod ostrimi sankcijami, že močno trgujeta v rubljih in rialih.
Na širši geoekonomski fronti je verjetno najbolj spodbuden prispevek na Valdaju ponudil Elchin Aghajanov, direktor Bakujske mreže za mednarodno politiko in varnost. Dih svežega zraka z južnega Kavkaza je bil v ostrem nasprotju z mračnimi geopolitičnimi orkani, ki so grozili Zahodni Aziji.
Aghajanov je poudarjal azerbajdžansko suverenost – proti hegemoniji, hkrati pa je priznaval »geostrateške težnje Zahoda«. Azerbajdžan je opisal kot "križišče prometnih koridorjev"; vsaj 13 hodnikov, zaradi česar je skoval to lepoto: Koridormanija (kurziv moj). Skozi zgodovino je bil Južni Kavkaz vedno ključno geoekonomsko središče Evrazije.
Koridormanija zajema vse projekte od TRACECA do kitajskega srednjega koridorja, transkaspijskega in INSTC, da ne omenjamo hiperkontroverznega koridorja Zangezur – ki ga podpira zahod – ki bi moral potekati čez 40 km armenskega ozemlja na meji z Iranom. Zangezur bi bil povezan z vejami novih svilenih cest od Xinjianga in Srednje Azije do Turčije ter povezan s Transkaspijskim.
Aghajanov je bil neomajen, da z Zangezurjem Azerbajdžan nima nikakršnega namena priključiti armenskih dežel. Baku prav tako želi, da bi njegova operacija potekala v Iranu prek povezave Iran–Armenija. Stališče Teherana je, da dokler ne pride do aneksije – v tem primeru bi bila boljša možnost pod zemljo – bi moral koridor teči naprej. Aghajanov je omenil povezavo med Azerbajdžanom in Iranom čez reko Aras: "Pokojni [iranski] predsednik Ebrahim Raisi je bil močan zagovornik."
Ahajanov je še poudaril, da kolikor je Azerbajdžan "naravni zaveznik Turčije in Pakistana", bi moralo enako veljati za Iran, kjer živi vsaj 13 milijonov etničnih Azerbajdžanov.
Rusijo definira kot »naravnega strateškega partnerja«. Pohvalil je tudi koridor na severu, Severno morsko pot: »Najkrajša pot od New Yorka do Kitajske je prek Murmanska. In najkrajša pot iz Brazilije na Kitajsko je čez Sankt Peterburg.«
Medtem ko psi vojne lajajo, se koridormanija nadaljuje. Toda najprej mora Zahodna Azija res pokopati smešno Trumpovo vizijo riviere Gaza.
Pepe Escobar, 7. februar 2025
Vir prevoda: https://thecradle.co/articles/in-valdai-confronting-the-american-problem-in-west-asia
