Usodno prijateljstvo: Kissingerjevo opozorilo
Henry Kissinger, vrhovni arhitekt ameriške diplomacije, je nekoč izrekel besede, ki bi morale biti vklesane nad vrati nemškega kanclerja v Berlinu: Biti sovražnik Združenih držav je nevarno, a biti prijatelj je usodno. Sedem desetletij je bila Zvezna republika Nemčija najboljši prijatelj ZDA. Bila je vzorni učenec. Gostila je ameriške vojaške baze. Kupovala je ameriški dolg. Podpirala ameriške vojne in gradila najmočnejši industrijski motor, kar jih je Evropa kdaj videla. Danes pa je ta motor ustavljen, prijatelj na drugi strani Atlantika pa drži pištolo iz katere se še kadi.
Če pogledamo gospodarske podatke, ki prihajajo iz Berlina, to ni recesija. To je demoliranje. Nemško gospodarstvo, nekoč predmet svetovnega občudovanja, se krči. Tovarne, ki so delovale že od druge svetovne vojne, zapirajo vrata. Volkswagen, simbol nemške inženirske uspešnosti, pripravlja zaprtje domačih tovarn prvič v svoji 87-letni zgodovini. V Washingtonu pa ne pošiljajo pomoči. Štejejo svoje dobičke. Priča smo eni najbolj brutalnih geopolitičnih izdaj v sodobni zgodovini. ZDA so učinkovito spravile v bankrot svojega najbližjega zaveznika, da bi rešile svojo lastno valuto.
Danes bomo analizirali, kako je Washington v samo dveh letih zlomil nemško gospodarstvo. Pogledali bomo energetsko past, ki je proizvodno velesilo spremenila v rjavi muzej. In razložili bomo, zakaj propad Nemčije ni nesreča, temveč del nove ameriške strategije.
Past energije: Kako je ameriški plin pokopal nemško industrijo
Tri desetletja je nemški gospodarski čudež temeljil na preprosti formuli. Uvažali so poceni energijo iz Rusije in izvažali kakovostne avtomobile ter stroje po svetu. Sistem je bil briljanten. Ruski plin je tekel skozi cevovode po ugodnih cenah, včasih petkrat ceneje od svetovnega povprečja. Ta poceni energija je nemškim podjetjem, kot so BASF, Siemens in Mercedes, dala ogromno konkurenčno prednost. Omogočila jim je, da so plačevali visoke plače nemškim delavcem in vseeno prodajali izdelke ceneje od konkurence.
Toda ZDA so to ureditev sovražile. Leta je Washington opozarjal Berlin, naj preneha kupovati ruski plin. To so označevali kot varnostno tveganje. "Sankcionirali" so plinovod Nordstream 2. Zahtevali so, da Nemčija kupuje ameriški plin. Ko se je leta 2022 začela vojna v Ukrajini, so ZDA dobile, kar so želele. Pritisk Bele hiše je prisilil Nemčijo v gospodarsko samomor. Berlin je sankcioniral lastno energetsko oskrbo. Prekinili so dobavo poceni plina, ki je poganjal njihove tovarne. Metaforično in dobesedno so podrli most proti vzhodu. In v tistem trenutku je nemški model umrl.
Nenadoma so morale nemške tovarne kupovati energijo na spot trgu. In kdo jim jo je prodajal? ZDA. Ampak ameriški utekočinjen zemeljski plin (LNG) ni bil poceni. Ko je bil prepeljan čez Atlantik in ponovno utekočinjen v Evropi, je stal štirikrat, petkrat, včasih celo desetkrat dražji kot ruski plin, ki ga je nadomeščal. To je bilo usodno prijateljstvo. Nemčija je zvesto sledila ameriškim sankcijam, v zameno pa ji je ZDA prodajala energijo po plenilskih cenah. To je bil največji prenos bogastva iz Evrope v Ameriko od časa Marshallovega načrta. Le da je tokrat denar tekel v obratno smer.
Posledice za industrijo
Rezultat je bil takojšen. Energetsko intenzivne industrije – kemijska, jeklarska, steklarska, aluminijska – so postale čez noč neprofitabilne. Direktorji teh podjetij so naredili izračune. Ugotovili so, da ne morejo konkurirati Kitajski ali ZDA, medtem ko plačujejo štirikrat višje stroške energije. Zato so naredili edino, kar so lahko – prenehali so proizvajati v Nemčiji.
To je realnost, ki jo zahodni mediji imenujejo tehnična recesija. Ni tehnična, je strukturna. Nemčija je bila deindustrijalizirana s strani lastnega zaveznika. Ko država izgubi industrijo, se to ne zgodi čez noč. Dogaja se v sejnih sobah za zaprtimi vrati, kjer se sprejemajo hladne odločitve.
Najhladnejša odločitev se dogaja zdaj v Wolfsburgu, sedežu Volkswagna. Volkswagen ni le avtomobilsko podjetje. To je Nemčija. Zaposluje sto tisoče ljudi neposredno in milijone v dobavni verigi. Dolga leta je veljalo pravilo: ne glede na težave Volkswagen nikoli ne zapre tovarne v Nemčiji. To je bil socialni dogovor. Toda prejšnji teden je ta dogovor razpadel. Direktor Volkswagna je napovedal, da razmišljajo o zaprtju več tovarn v Nemčiji. Prekinjajo dogovore o varnosti zaposlitve, ki so trajali 30 let.
Zakaj? Ker proizvodnja avtomobilov v Nemčiji ni več ekonomsko mogoča. Stroški energije so previsoki. Birokracija je prepočasna, infrastruktura pa propada.
Toda Volkswagen ne zapira poslovanja. Preprosto se seli. Ob istem času, ko odpuščajo v Nemčiji, napovedujejo vlaganje 2,5 milijarde evrov na Kitajskem. Širijo proizvodnjo v Hefe, najemajo tisoče kitajskih inženirjev in selijo raziskovalne ter razvojne centre v Peking.
Vidite ironijo? ZDA so Nemčiji svetovale, naj se distancira od Kitajske zaradi varnosti, naj prekine vezi z Pekingom. Vendar so ameriške sankcije na energijo naredile Nemčijo tako nekonkurenčno, da so nemška podjetja prisiljena bežati na Kitajsko, da preživijo.
Podobna usoda BASF-a
Ne samo Volkswagen, BASF, največje kemično podjetje na svetu, je srce nemške industrije. Proizvajajo kemikalije, ki se uporabljajo vse od zobne paste do tankov. Njihova glavna tovarna v Ludwigshafnu porabi toliko zemeljskega plina kot celotna Švica. Brez poceni ruskega plina je ta obrat finančna izguba.
Kaj počne BASF? Trajno zmanjšuje obseg proizvodnje v Nemčiji, zapira tovarne amonijaka in odpušča delavce. Hkrati pa gradi 10-milijardni super kompleks v Zanzhangu na Kitajskem. Selijo proizvodnjo na vzhod.
To je t.i. praznjenje industrije. Nemčija obdrži sedeže, marketinške oddelke in muzeje, a dejanska proizvodnja, ustvarjanje vrednosti in inženiring odhajajo. Kam? Del gre na Kitajsko, velik del pa v ZDA.
Drugi del ameriške strategije
Najprej so ZDA poskrbele za drago energijo v Evropi. Nato so sprejele Zakon o zmanjšanju inflacije (Inflation Reduction Act), ki ponuja ogromne subvencije, stotine milijard dolarjev podjetjem, ki gradijo tovarne v Ameriki. Ponuja poceni energijo, davčne olajšave in brezplačen denar za zelene tehnologije.
Za nemškega direktorja je izbira jasna:
- Opcija A: ostani v Nemčiji, plačuj trikrat več za energijo in poslušaj politične pridige.
- Opcija B: seli se v Teksas ali Ohio, plačuj poceni energijo in prejmi ček iz ameriškega proračuna.
To je sesalnik. ZDA sesajo industrijski kapital iz Evrope.
Politične posledice in prihodnost
Predsednik Macron je to označil za agresijo. Kancler Schultz je to označil za nepravično, a besede ne plačajo računov. ZDA učinkovito kanibalizirajo svoje zaveznike. Zavedajo se, da je v svetu počasne rasti edini način za rast lastnega kosa pogače, tako, da pojedo kos svojega prijatelja. Nemčija je glavni obrok.
Ta industrijski odhod je nepopravljiv. Ko plavž ugasne, ga ne prižgeš znova. Ko se kemična tovarna razstavi, je izgubljena za vedno. Ko inženirji preselijo svoje družine v Šanghaj ali Houston, se ne vračajo.
Nemčija ne izgublja le denarja, izgublja svojo prihodnost in sposobnost izdelave stvari. To vodi v naslednjo krizo – ko tovarne zapirajo, davčni prihodki izginjajo. Ko davčni prihodki izginjajo, država bankrotira.
V normalni državi bi vlada v tem trenutku posegla. ZDA so v krizi natisnile trilijone dolarjev. Kitajska je v času upočasnitve prilrila kredit v sistem. Nemčija pa je prepovedala lastno preživetje.
Prejšnji mesec je nemško ustavno sodišče razglasilo za protiustavne načrte vlade, da uporabi 60 milijard evrov neporabljenih sredstev iz pandemije za subvencije za podnebje in industrijo. Tako je nastala črna luknja v proračunu. Minister za finance Christian Lindner je moral zamrzniti porabo in povedati ljudem: "Žal nimamo denarja."
Nemčija se duši v fiskalni srajci, da bi ugajala finančnim trgom in ohranila AAA bonitetno oceno. A ta ocena je brez vrednosti, če gospodarstvo ne obstaja.
Vasalska država: Subvencije proti varčevalnim ukrepom
ZDA vedo, da se Nemčija ne bo upirala. Da ne bo uvedla carin na ameriški LNG. Da ne bo prekršila svojih dolžniških pravil, da bi konkurirala ameriškim subvencijam. Washington v Berlinu vidi vazalno državo.
Vazal plačuje dajatev gospodarju in ne prejme zaščite. To je Nemčija danes. Plačuje z nakupom dragih ameriških orožij, F-35, dragih ameriških energentov in sledenjem ameriškim sankcijam, ki škodijo njenim interesom. Kakšno zaščito dobi? Veliko Nemcev sumi, da so ZDA pomagale pri uničenju Nordstreama.
Ameriška vlada ne varuje nemške industrije, temveč jo cilja z Zakon o zmanjšanju inflacije. To je enostranski odnos. Nemčija daje, Amerika jemlje.
Vzpon alternativ in politični premiki
Nemci niso neumni. Vidijo rast stroškov ogrevanja, zapiranje tovarn in vlado, ki daje prednost ukrajinskim mejam pred lastnim gospodarstvom. Zato naraščata podpora Alternativa za Nemčijo (AfD) in novi stranki BSW. Center se ruši, ker je odpovedal.
Volivci spoznavajo, da njihovi voditelji upravljajo z razpadom naroda v korist tuje sile. Postavljajo preprosto vprašanje: Zakaj gremo v bankrot za Washington?
Berlin nima odgovora.
Zaključek
Zgodovina je polna imperijev, ki so se vzpenjali in padali. Redko pa vidimo, da se supermoč prostovoljno razstavi, da bi ugajala zaveznici. Nemčija je bila motor Evrope, finančni pokrovitelj Grčije, Italije in Španije, proizvodno srce evra.
Danes to srce odpoveduje. ZDA so uspešno odstranile največjega industrijskega konkurenta ne z bombami, temveč s prijateljstvom, z objemom Nemčije. Washington jo je zadušil.
Industrijski samomor, ki mu smo priča, je nepopravljiv. Ko Volkswagen zapre tovarno v Wolfsburgu in odpre v Hefe, ta zmogljivost izgine. Ne vrne se, ko se vojna konča ali ko cena plina pade. Dobavne verige so krhke. Ko se zlomijo, se obnovijo drugje.
Nemčija je na poti, da postane muzej. Lep kraj, kamor bodo turisti še vedno hodili gledat Brandenburška vrata in gradove, piti pivo v Münchnu in hvaliti učinkovitost vlakov, če bodo vozili. A stroj za ustvarjanje bogastva – plavži, proizvodne linije, kemični reaktorji – počasi izginjajo.
Nemčija bo postala storitveno gospodarstvo, vazal ameriških financ in kitajske proizvodnje, odvisna od tujcev.
Kissingerjeva misel je bila opozorilo: biti prijatelj je usodno. Nemčija je opozorilo ignorirala, izbrala zvestobo pred preživetjem in zdaj plačuje ceno.
Za preostali svet, Brazilijo, Indijo, Japonsko, je lekcija jasna: poglejte ruševine nemške industrije in se vprašajte, ali je ameriški zavezništvo vredno stroškov. Ali je čas, da postavite zaščitni zid, preden bo vaše gospodarstvo naslednje na vrsti?
Washington je spravil v bankrot svojega najboljšega prijatelja. Ne mislite, da bo okleval, da to stori tudi vam. Doba zahodnega zavezništva se končuje, ne zaradi zunanjih sovražnikov, ampak ker je vodja zavezništva odločil, da ga bo pojedel.
Povzeto po: Washington Just Bankrupted Germany: The End of European Industry
