Gospodarji kaosa

Komu koristijo neskončne vojne, »podnebne spremembe« in pandemije? Komu ustreza ustvarjanje nenehne panike pred apokalipso? Poglejmo kratek rezime in genezo teh idej.

Predstavniki mednarodnih organizacij, ki se borijo proti klimatskim spremembam, temeljijo na prepričanju, da je potrebna deindustrializacija Zahoda, da bi se izognili planetarni katastrofi. Govorimo o novi vrsti kapitalizma, psevdofilantropičnem kapitalizmu, ki je mešanica ekonomskih, političnih in socialnih interesov svetovnih elit, da bi ohranile oblast in dobile soglasje populacije. To gibanje vključuje tudi svet umetnosti, kulture, duhovnosti in ikone pacifizma ter ambientalizma, z namenom mentalnega reprogramiranja, z ekumenskimi značilnostmi, ki pripravlja pot sinkretistični poganski religiji, v resnici pa je trdno zavezano globalistični ideologiji. Totalitarni eko-socializem – ki ga utelešajo okoljske konference, OZN z Agendo 21 ter Globalni Forum – , želi, za dosego svojih ciljev, uvesti transnacionalno kontrolo, prek organov Združenih narodov. Govori se o vojni med Severom in Jugom, ki se bije z onesnaževanjem, prenaseljenostjo in ozonsko luknjo.¹ Magnat Edward Goldsmith je celo primerjal razpad Sovjetske zveze z želenim razpadom Zahoda. To je zagovarjal tudi v svojih delih (npr. A Blueprint for Survival), kjer trdi, da vsi problemi izhajajo iz antropocentrične vizije sveta, kjer so naravni resursi razumljeni kot vir izkoriščanja, zato je potrebno preiti k ekocentrični viziji, simbiozi z naravo. Ta vrste ekološki aktivizem ima ime »filantrokapitalizem«, pojem, ki opisuje prepletanje podjetniških in humanitarnih dejanj najbogatejših, da bi povečali svoj vpliv na politične odločitve na mednarodni ravni. Ekonomistka Ilaria Bifarini opozarja na paradoks, da posledično izginja meja med profitom in etiko, tako da postane boj proti revščini le bližnjica, preko katere milijarderji maksimirajo svoje profite. Filantrokapitalizem temelji na prepričanju, da so tržni mehanizmi najboljša rešitev za planet in socialna vprašanja. Tovrstni filantropi-podjetniki se imajo za vodnike človeštva, ki pa uvajajo prav tiste politike in strategije, ki le povečujejo družbene krivice. Filantropija postaja legitimacija elit, privatna alternativa socializmu, pod taktirko oligarhov. Na svetu je kar 220.000 takšnih organizacij, samo v Evropi 85.000; med plutokrate filantrokapitalizma sodijo tudi vplivne družine kot so Rockefeller in Carnegie (t. i. rubber barons), ki so obogateli z industrijskimi monopoli, z nafto (Standard Oil) in jeklom (Carnegie Steel Company). Te velike dinastije so združene v »nekakšnem kartelu« in imajo enako ideološko vizijo človeške prihodnosti.² Med tovrstnimi transnacionalnimi družbami je tudi založba Lucis Trust, bivša Lucifer Publishing Compay, povezana s teozofskim društvom H. P. Blavantsky, ki rehabilitira podobo Luciferja v svetli, prometejski luči, in ne zlovešči, biblijski. Ta teozofska dela prestavljajo osnove gibanja New Age, ki sega od ezoterike, animizma, sinkretičnih tokov zahodne in vzhodne verske doktrine, osebne rasti, vse do magije in satanizma. Tovrstna ezoterika pronica tudi v Združene Narode; Robert Muller, bivši asistent generalnega sekretarja OZN, je zagovarjal čimprejšnjo uvedbo svetovne vlade in svetovne religije. Svetovna federacija je tudi eden od ciljev iluminatov. Za vzpostavitev te vladavine je po mnenju A. Baileys (Lucis Trust) potrebno opustiti vse obstoječe človeške identitete in značilnosti; slednje sadove vidimo v širjenju multikulturalizma, nekontroliranih migracij, globalizma in religioznega sinkretizma, »fundamentalnih procesov pri izgradnji Novega Sveta in nove planetarne duše.«³

Kot vidimo, se te ideje napajajo pri tajnih družbah, ki jih poznamo iz zgodovine kot prostozidarje, iluminate ali sataniste. Ne gre le za historične reference. Pri obstoječih globalističnih načrtih gre za zelo organizirane transnacionalne družbene strukture, formalne (legalne) in zlasti neformalne (nelegalne) narave, ki jih druži patološka destruktivnost in pohlep, še bolj kot pripadnost razredu ali religiji, ker kapital naddeterminira vse – ravno pomanjkanje vzajemne solidarnosti bo za njih nekoč usodno; »tajne družbe« in sekte so idejni smerokazi teh struktur, »vertikalno« integrirane v korpus globalnega kapitala. Pogoj akumulacije kapitala pa je tajnost (poslovnih) informacij, zato lahko trdimo, da so tajne družbe predpogoj vsakega korporativnega, oligarhičnega sistema. Ker pa govorimo o strukturah globalnih razsežnosti, je potrebna neka totalitarna ideologija, ekvivalentna religiji, ki spaja posamezne inačice patoloških individuumov, v različnih stopnjah, kot lepilo. Daje pa jim tudi potrebno inercijo in zagotavlja soglasje podrejenih.

Med skupinami, ki skrivaj načrtujejo usode milijard ljudi, je splošno najbolj razvpita Club Bilderberg, klub svetovnih oligarhij, ki uteleša najbolj neoliberalne in globalistične ideje. Enako velja za Trilateralno komisijo, ki je bila ustanovljena na pobudo Davida Rockefellerja, Henryja Kissingerja in Zbignewa Brzeziskega, in ima več kot tristo članov med poslovneži, politiki in intelektualci iz Severne Amerike, Evrope in Japonske, ter Council on Foreign Relations (CFR). Glavni cilj je ukiniti nacionalno suverenost različnih držav in vzpostaviti eno vlado; za doseganje tega cilja bi bile potrebne krize, ki bi spodjedle suverenost držav.⁴ Brzezinski je v Veliki šahovnici l. 97 zapisal, da morajo ZDA postati imperij in obravnavati ostale države kot fevde. Seznam želja Bilderberga, Trilaterale in CFR je poleg izgradnje svetovne vlade, tudi okrepitev tehnološke kontrole in post-humana misel, ki vključuje tudi študije spola in celo vzpostavitev svetovne religije. Cilji so: vzpostavitev internacionalne civilizacije, centralna kontrola nad ljudmi, družba brez rasti, nenehna psihološka destabilizacija, centraliziran izobraževalni sistem, centralizirana politika, enoten trg, širitev NATA, enoten pravni sistem in socialistična Welfare State.⁵

Neomaltuzijanske ideje izvirajo iz Rimskega kluba, ki ga je ustanovil podjetnik Aurelio Peccei, z namenom spopadanja s krizami, ki prizadevajo človeštvo in planet, za katere sta, po razumevanju ustanovitelja, kriva eksponentna potrošnja in rast populacije, kar je ogrozilo planetno klimo in proizvedlo velike družbene neenakosti. Med ustanovitelji so bili tudi Bertrand de Jouvenel, novinar in politik, znanilec »zelenega kapitalizma«, ki je skupaj z ekonomistom Friedrichom von Hayekom zasnoval tudi družbo Mont Pelerin, ter Maurice Strong, utemeljitelj številnih podjetij iz naftnega in plinskega sektorja, tudi član Bilderbergov in Trilateralne komisije, snovalec in direktor okoljskega programa Združenih narodov ter sopredsednik Svetovnega ekonomskega foruma (skupaj s Klausom Schwabom) in glavni načrtovalec zemeljskega vrha v Riu de Janeiru l. 1992, ki mu je sledil Kiotski protokol z omejitvami ogljičnih izpustov in uvedba ogljičnih kvot. Med ustanovitelji je bil tudi Max Kohnstamm, diplomat in sekretar Evropske skupnosti za premog in jeklo ter predsednik Trilateralne komisije. Mecen Rimskega Kluba je bil Gianni Agnelli, podpredsednik Fiata.⁶ Peccei je zasnoval nov kredo, »ideološki ambientalizem«, utemeljen na »katastrofizmu in demonizaciji človeka«. L. 72 je izšlo prvo, zelo odmevno poročilo Rimskega kluba Meje rasti, iz katerega izhaja ideja o nevzdržnosti neskončne ekonomske in demografske rasti, odtod teza o »nični rasti«, ki bi zaustavila izčrpavanje naravnih resursov. Poročilo navdaja značilen prezir elit do množic, iz česar izhaja nov maltuzijanizem, po katerem je glavna ovira do bolj pravične distribucije zemeljskih virov reprodukcija prebivalstva; populacija in kapital bi morala biti konstantna, za kar bi morala biti potrebna odločilna intervencija v demografijo. Kot posledica industrijske in demografske rasti je tudi uporaba fosilnih goriv in onesnaževanje z ogljikovim dioksidom, ki vodi v segrevanje ozračja. Preroki Rimskega kluba zahtevajo radikalno spremembo, revolucijo človeškega mišljenja. Rimski klub prevevajo apokaliptične prognoze in mizantropski ideološki ambietanizem. Peccei, ki je sodeloval tudi na Davoškem forumu, je celo primerjal ljudi na Zemlji s črvi na mrhovini. Schwabov ekonomski forum je bil v popolni simbiozi z idejami Rimskega kluba, oboji so se zavzemali za globalno vlado tehnokratske elite, neizvoljenih oligarhov, ki jih vodi »mizantropski ekologizem«.⁷ Na Zahodu, in še posebej med mladimi, se širi strah pred klimatsko katastrofo, vsako nasprotovanje pa je deležno javne diskvalifikacije, opozarja I. Bifarini. Znanost sploh »ni soglasna glede antropocentričnega izvora sprememb«, ker je bil naš planet že v preteklosti priča obdobjem segrevanja in ohlajanja, ne gleda na emisije CO2. Radikalni ekologizem, ki izhaja iz maltuzijanstva, vodi v skrajno hipotezo, »apoteozo nihilizma«, ki vidi »končno rešitev« v izumrtju človeka.⁸ Ekstremni vročinski valovi so bili prisotni že na začetku 20. stoletja, ko so bile emisije ogljika bistveno manjše; sam izraz »klimatske spremembe« je nesmiseln, ker se atmosfera nenehno spreminja; nihče tudi ne more definirati klimatske normative, kot referenčne periode (predzgodovinska klima, Mala ledena doba, Srednji vek?). Geograf Philippe Pelletier poudarja, da je globalna temperatura čista abstrakcija, ki ustvarja umetno povprečje iz temperatur na Polih, Ekvatorju in drugje, meritve pa so relativne. Tudi klima je, enako kot trg in politika, del »Velike Naracije«, ki ustreza logiki globalizacije. Čustveno nabite medijske reprezentacije (npr. topečih se ledenikov) ustvarjajo vtis katastrofe. Senzacionalističen in apokaliptičen diskurz pa odvrača pozornost od zgrešenih politik in inkriminira človeka kot takega. Dejansko je mraz nevarnejši kot vročina in je zahtevnejši za prilagajanje. Kot poudarja astrofizik James Hansen, je obsedenost z ogljikovim dioksidom povsem napačna, ker je CO2 bistven element življenja in fotosinteze, in spodbuja rast rastlin. Po podatkih NASE je Zemlja zdaj bolj zelena kot v začetku stoletja, v obsegu amazonskega deževnega pragozda. Po mnenju klimatologa Davida Archimbalda se je Zemlja po l. 2016 začela ohlajati, z letnimi variacijami pribl. -0,03 °C, vzrok temu pa je porast nevtronov v atmosferi, ki vodijo v tvorbo oblakov. Propaganda ideološkega ambientalizma je del socialnega inženiringa, ki zajema različne korporativne, politične, lobistične in nevladne interese. Tudi aktivistka Greta Tunberg ni samonikel družbeni fenomen, ampak (nevedna) glasnica drugih interesov. Gre za sofisticirano masovno manipulacijo.⁹ Z »ideološko montažo« (Eisenstein) je lahko ustvariti Veliko Naracijo okoljske apokalipse (posnetki požarov, suš, poplav, tornadov itd.).

Ideja o generiraju večnih kriz in vojn je bila elaborirana že v kontroverznem »Poročilu z Železne gore« (Report from Iron Mountain) iz l. 1961. Prof. Zinn je trdil, da je ameriški kapitalizem potreboval periodične vojne in mednarodne konflikte, da bi ustvaril »umetno skupnost« interesov med bogatimi in revnimi, in tako nadomestil pristno skupnost med revnimi. Pri poročilu, ki je nastalo v času Kennedyjeve administracije, so sodelovali tudi člani Bilderbergov, CFR ter Trilateralne komisije, npr. Robert Mcnamara, Dean Rusk ter McGeorg Bundy. V nasprotju s Kennedyjem, ki hotel končati hladno vojno, slednji niso imeli tega namena.¹⁰ Glavno sporočilo poročila je, da je vojna »temeljni socialni sistem«, znotraj katerega se soočajo »sekundarni modusi socialnih organizacij«. Vojna je nujna in »glavna organizacijska sila« ter »temeljni ekonomski stabilizator sodobnih družb« in »poslednje veliko jamstvo« proti odpravi »družbenih razredov« in socialnih razlik. Bolj pacifističen pristop bi imel »katastrofalne« posledice za vladajoči razred, ker bi prišlo do razpustitve vojaških institucij. Avtorji poročila, ki je pricurljalo v javnost šele l. 67, so sklenili, da vojni sistem vladanja ne more izginiti vse dotlej, dokler ne ugotovijo, kakšna forma socialne kontrole bi ga nadomestila. Ukinitev vojne namreč implicira tudi odpravo nacionalne suverenosti, ker odpade zunanji razlog za obstoj vlad.¹¹ Morebiten nadomestek za kontrolo potencialnih »sovražnikov družbe« (»ekonomko in kulturno deprivilegiranih«), je uvedba »sofisticirane oblike suženjstva« s pomočjo sodobne tehnologije. Med nadomestki za vojno pisci poročila priporočajo tudi, med drugim, »globalno onesnaževanje«, ustvarjanje fiktivnih sovražnikov ter evgeniko.¹² Tu je že jasno izražena volja svetovnih elit po vladavini z »doktrino šoka« (Klein)¹³ oz. »kreativno destrukcijo«, s konceptom neskončnih vojn in trashumanizma, kot tehnologije vladanja novodobnim sužnjem.

Ideja o kaosu kot motorju za doseganje družbene transformacije izvira že iz iluminatov. Prostozidarski slogan Ordo ab Chao, »red iz kaosa«, kaže na željo po vzpostavitvi novega globalnega reda (New World Order). Po Eppersonu skrivna doktrina iluminatov temelji na heglovskem konceptu (»kriza kot priložnost«). Iz umetno ustvarjenega kaosa se pri ljudeh rodi »obupna želja po redu«.¹⁴ Tako lahko razlagamo tudi zakaj so (finančne) elite v zgodovini pogosto podpirale diametralno nasprotne družbene sile (npr. Oktobrska revolucija).

Bistvo elit je bilo vselej prepričanje o monopolu nad življenjem in svetom. S tem povezano je tudi prepričanje o ekskluzivni pravici do (tajne) vednosti, čemur lahko sledimo vse od naukov Kabale do Sionskega reda in vitezov Templjarjev; od prostozidarskih lož Okroglih miz (Round Tables), Velikih Orientov do CFR, Bilderbergov in številnih drugih.¹⁵ Po pričevanju insajderja, prostozidarja Gioela Magaldija, so skupine kot so Bilderbergi, Fabian Society, Round Table, Council on Foreign Relations, Trilateralna komisija, Mont Pelerin Society itd. zgolj paraprostozidarske združbe (associazioni paramassonice), ki so podrejene v razmerju do prostozidarskih elit t.i. Ur-lož, ki so dejanski odločevalci. Na ravni paraprostozidarskih lož se ne odloča o ničemer bistvenem, služijo zgolj kot strelovod in zaslon, glede na dejanski back office, kjer se odločajo ključna vprašanja globalne moči. V paraprostozidarskih ložah so bodisi pripadniki politike, ekonomije, diplomacije, kulture, medijev, itd., vendar niso v tehničnem smislu prostozidarji, imajo zgolj servisno funkcijo, so kooptirani, služijo pa svojim ambicijam znotraj določenih meja. Velike lože in Veliki Orienti delujejo na nacionalni ravni, medtem ko so Ur-lože (t. i. superlože) transnacionalne. Ur-lože se nanašajo na originalno, čisto in avtentično – predpona »Ur« izhaja iz mitskega mezopotamskega mesta Ur –, kot so neoaristokratske, oligarhične in reakcionarne lože iz evroatlantskega kroga, kot so Parsifal, Valhala in Der Ring. Ena najbolj vplivnih je »Three Eyes«, ki so jo ustanovili David Rockefeller, Henry Kissinger in Zbignew Brzeziski, in je povezana z italijansko ložo P2 (Propaganda Due), ki je postala razvpita v sedemdesetih in osemdesetih letih (tudi v luči korupcije in terorizma, kot je bila operacija Gladio – primer Liccio Gelli), član omenjene lože je bil tudi poznejši premier Silvio Berlusconi. Člani »Three eyes« so bili/so tudi Nathaniel Rothschild (tudi član lož Joseph de Maistre in Leviathan), bivši predsednik ZDA Bill Clinton in bivši državni sekretarki Madeleine Albright (tudi članica Leviathana) ter Condoleezza Rice. Med vidne člane sodijo tudi vplivni finančniki, kot sta recimo Christine Lagarde (tudi članica Pan-Europe) in Mario Draghi (tudi član lož Edmund Burke, Der Ring in Pan-Europa). Druge znane reakcionarne Ur-lože so White Eagle, Pan-Europa in Edmund Burke, progresivne pa Thomas Paine, Montesquieu itd.¹⁶ Se pa posamezne reakcionarne in progresivne lože med seboj spopadajo za svetovno prevlado, pa tudi reakcionarne lože same med seboj. Kot primer teh spopadov iz novejše zgodovine so najbolj odmevni atentati na ameriška predsednika Kennedyja in Reagana ter na papeža Janeza Pavla II¹⁷. Neoaristokratski angloameriški prostozidarski krogi so tudi podpirali naciste pri vzponu na oblast, čeprav so se pozneje od njih odvrnili. Kjer so prostozidarji, tam je uničenje, zato razlikovanje med progresivnimi in konservativnimi ložami ni posebno produktivno, zlasti če računamo na dolgoročno škodo, ki jo delajo človeštvu; ob tem se ne ukvarjamo s periferijo teh organizacij, ki so od nekdaj pritegnile mnoge znane umetnike, kulturnike in intelektualce, t.i. paraprostozidarje, ki se niso zavedali prave, destruktivne narave elitnih jeder teh obskurnih združb.¹⁸ Vladanje je transparentno, ali pa je zarota. Tudi projekt Evropske unije je prostozidarski projekt liberaldemokrata Coudenhove-Kalergija, ki je l. 1923 objavil manifest Pan-Europa, s končnim ciljem federalističnih Združenih držav Evrope, z odpovedjo nacionalne suverenosti v prid nadnacionalnim političnim telesom. Ur-loža »Pan-Evropa«, ustanovljena l. 1947 je postavila idejne zasnove za evropsko vlado, ki bi jo vodili »novi aristokrati« in kasta »novih vazalov«, v podobi tehnokratov, birokrati ter predsedniki vlad, zgolj formalno demokratično izvoljeni, dejansko pa so vnaprej izbrani v elitnih krogih.¹⁹ Neizvoljena tehnokratska evropska komisija je najboljši dokaz te trditve.

Demokracija in vladavina prava je zgolj simulacija. Mizantropska in maltuzijanska ideologija svetovnih elit je okvir delovanja, tajne združbe so njen modus operandi. Za uspešno politično in poslovno delovanje pa je bistvena učinkovita infrastruktura. Ključen del te je celoten ameriški vojaški-industrijski kompleks, ki obravnava celoten planet, celotno biosfero kot svoj fevd, ki vključuje celovit nadzorni sistem, vključno z atmosfero in stratosfero (Space fence), s sateliti in radarji, tudi preko ’’chemtrailsov’’.²⁰ Govorimo o projektu Cloverleaf, z začetkom l. 1994, pod krinko zmanjševanja »globalnega segrevanja« z distribucijo odsevnih nanodelcev (pod 10 mikronov) v letalska goriva, med njimi npr. aluminijev oksid (AL₂O₃), kar je ustvarilo bolj prevodno atmosfero. To je bila le priprava za projekt HAARP (High-frequency Active Auroral Research Project).²¹

Da nacionalne vlade molčijo o tako usodnih stvareh kot sta geoinženiring in transhumanizem, ni le stvar korupcije ali skrajne poslušnosti; na njih pritiskajo tudi z vzvodi, t.j. z občutljivimi informacijami, ki jih lahko kompromitirajo v javnosti. Enako velja za medije.

Tomaž Janežič

-----

Ilaria Bifarini, Blackout, La transizione ecologica e la deriva dell’Occidente, 2022, str.: 87-92
Ibid.: 92-102
Ibid.: 104-108
Enrica Perucchietti, Gli oligarchi di Davos. Dal Covid-19 al grande reset: Come le elite strumentalizzano le crisi per creare un governo mondiale. Uno Editori, Torino, 2023, str.: 250-252
Ibid.: 253-254
Bifarini, Blackout, str.: 49-55
Ibid.: 60-64
Ibid.: 125-126
Ibid.: 131-141
Jim Marrs: Rule by Secrecy. The Hidden History That Connects the Trilateral Commission, the Freemasons and the Great Pyramids. HarperCollins, New York, 2000, str.: 113
Ibid.: 114-115
Ibid.:115-116
Naomi Klein (2010): Doktrina šoka: razmah uničevalnega kapitalizma. [Prevedla Barbara Simoniti] Ljubljana: Mladinska knjiga.
Marrs, Ibid.: 255
Marrs, ibid.
Gioele Magaldi, Laura Maragnani, Massoni. Società a responsabilità illimitata. La scoperta delle Ur-Lodges. Il Libraio, 2014.
Ibid.
Nekateri najbolj znani umetniki-prostozidarji so bili: Mozart, Haydn, Goethe, Schiller, Hugo, Proust, Rilke, Valéry, Mann.
Magaldi, Maragnani, ibid.: 84-85
Elana Freeland, Under An Ionized Sky: From Chemtrails to Space Fence Lockdown. Feral House, 2018.
Ibid.: 41