Zahodni proizvajalci orožja proslavljajo rekordno prodajo, saj so skupni prihodki lanskega leta dosegli 400 milijard dolarjev. Po poročanju medijev naj bi to rekordno številko do konca leta presegli še za dodatnih 50 milijard dolarjev.
Medtem, ko v Ukrajini umira na tisoče ukrajinskih in ruskih vojakov, zahodne vojaške korporacije plavajo v bogastvu dobičkov in borznih naložb.
Večina tega donosnega posla izvira iz proxy vojne NATO z Rusijo v Ukrajini, ki se bliža drugemu letu, brez znakov diplomatskih prizadevanj s strani zahoda ali Kijeva, ki ga zahod sponzorira, za prekinitev krvavega nasilja.
Glavni profiterji, ki ustvarjajo ogromen dobiček na račun Ukrajine, so ameriška podjetja. To vključuje gigante, kot so Lockheed Martin, Boeing in RTX (nekdanji Raytheon). A tudi izdelovalci orožja v drugih državah članicah NATO uživajo v vse večjih dobičkih: BAE v Združenem kraljestvu, Airbus v Franciji, Nizozemski in Španiji, Leonardo v Italiji ter Rheinmetall v Nemčiji.
Ta teden je administracija Joea Bidna zaprosila za dodatnih 24 milijard dolarjev pomoči Ukrajini, financirane s strani ameriških davkoplačevalcev. Težko je slediti denarju, ki teče iz držav članic NATO-ja za podporo režimu v Kijevu. Zdi se, da tudi oblasti NATO nimajo pregleda glede natančnih številk, saj je korupcija, ki je neločljivo povezana z velikim razdeljevanjem sredstev, preveč razširjena. Vendar pa ocene celotne pomoči ZDA in NATO-ja Ukrajini segajo od 150 do 200 milijard dolarjev samo v zadnjem letu.
Kar vidimo, je drzna goljufija, pri kateri ameriška in evropska javnost subvencionirata pretakanje lastnega davkoplačevalskega denarja v blagajne orožarskih podjetij. In v tem primeru ni nobene demokratične izbire. Gre za dokončno, uresničeno dejstvo. Ali drugače rečeno, izsiljevanje.
Seveda so del tega ogromnega posla tudi visoka finančna plačila za notranji krog Kijevega režima, vključno s marionetonim predsednikom Vladimirjem Zelenskim in obrambnim ministrom Aleksyjem Reznikovom. Po nekaterih ocenah so najmanj 400 milijonov dolarjev dobili najvišji člani režima na račun trgovine z orožjem, ki prihaja na Ukrajino. Reznikov se je celo pohvalil, da njegova država služi kot testno območje za orožje NATO.
Pred skoraj sto leti je nekdanji general ameriške mornarice Smedley D Butler populariziral izraz “vojna je izsiljevanje” (War is a racket 1) kot naslov svoje knjige, v kateri je opisal in obsodil, kako ameriški kapitalizem obsceno profitira z vojnimi invazijami in ubijanjem.
Butlerjeva kritika je danes enako pomembna, če ne še bolj, kot kaže konflikt na Ukrajini.
Zahodni mediji vedno bolj priznavajo - čeprav zadržano -, da je vojna katastrofa za Kijevski režim in posledično tudi za sile NATO. Število žrtev med ukrajinskimi silami naj bi bilo celo 400.000 od izbruha konflikta februarja lani. Dolgo pričakovana ukrajinska protiofenziva, ki se je začela junija letos, ni prinesla ozemeljskih pridobitev kljub grozljivim žrtvam in kljub ogromni oskrbi z orožjem, usposabljanju in logistični podpori s strani NATO.
Poročilo Libertarian Institute ta teden kaže, da večina ukrajinskega prebivalstva izgublja upanje nad brezupno vojno in neskončnimi žrtvami. Ne vidijo smisla v nadaljevanju sovražnosti ob neuspehu sil podprtih s strani NATO pri napredovanju proti dobro utrjenim ruskim obrambnim linijam.
Kljub tej mračni resničnosti ameriški in evropski uradniki še naprej financirajo pretakanje krvi.
Vidimo, da se voditelji NATO, kot je poljski predsednik Andrzej Duda ta teden, zavzemajo za pošiljanje še več orožja v Ukrajino, kljub temu, da priznava vojaški poraz doslej.
Tudi Zelensky in njegovi podporniki zahtevajo več orožja od NATO in s samozavestjo trdijo, da se ne bodo nikoli pogajali z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Nekateri želijo, da ta konflikt traja zaradi svoje neracionalne rusofobije in preprosto zato, ker je preveč donosen za njihovo lastno osebno korist.
In kje je tu demokracija? Ta seveda ne igra nobene vloge. Ankete kažejo, da večina Američanov nasprotuje nadaljnji vojaški pomoči Ukrajini. Obstajajo veljavni razlogi za prepričanje, da se večina evropskih državljanov močno upira spodbujanju krvave vojne, v kateri se trupla kopičijo vedno višje. Poleg tega vztrajanje pri tem konfliktu pomeni neverjetno tveganje za izbruh popolne vojne med Združenimi državami in Rusijo - največjima jedrskima silama na svetu.
Na ozadju ogromnega dobička iz nasilja in smrti se stopnjujeta socialna in ekonomska kriza zaradi revščine in pomanjkanja osnovnih potreb v zahodnih državah. Lani smo bili priče rekordnemu številu samomorov v Združenih državah - kar 49.000 ljudi, ki jih povzroča vedno hujša materialna in psihološka stiska. Kljub ogromnim neizpolnjenim osnovnim potrebam v lastnih družbah elitni zahodni voditelji raje dajejo prednost spodbujanju proxy vojne z Rusijo. Pomoč Ukrajini, ki jo je ta teden zahtevala Bidenova adminstracija, presega sredstva namenjena za pomoč pacifiški državi Havaji in drugim ameriškim državam, ki jih je poleti prizadelo neurje in požari.
Kar je še bolj zavržno, konflikt v Ukrajini bi se lahko preprečil, če bi zahodne države sodelovale z Rusijo pri reševanju njenih geostrateških varnostnih pomislekov glede desetletja trajajoče širitve NATO in poslabšanja nadzora nad oborožitvenimi pogodbami pod ameriškim vodstvom. Ta konflikt bi bilo še vedno mogoče hitro končati, če bi dali prednost diplomaciji.
Toda Združene države in njihovi evropski podrepniki ne kažejo nobene želje po diplomaciji. Zaslepljeni so v svojem iluzornem propagandnem pripovedovanju o “obrambi Ukrajine pred rusko agresijo”. Rusofobija med zahodnimi politiki in mediji je postala tako razširjena, da se zdi nemogoče da bi prevladalo razumno razmišljanje. Zahodni mediji odkrito cenzurirajo vsa poročila, ki kažejo na nacistično naravo Kijevega režima, vključno s predsednikom, ki hvali ukrajinske kolaborante med nacističnim holokavstom.
Na žalost so astronomski dobički iz vojne v Ukrajini glavna ovira za kakršen koli miren sporazum. Zahodne korporacije za proizvodnjo orožja so med najbolj vplivnimi lobisti, ki lahko kupujejo glasove zakonodajalcev. Vojaško-industrijski kompleks (MIC) učinkovito nadzoruje politiko vlad in medijske pripovedi v zahodnih državah. Zloben vpliv, kot sta ga opazila Smedley Butler v 30. letih in kasneje Dwight Eisenhower v 60. letih prejšnjega stoletja, je danes še močnejši in podlejši. MIC ima zdaj mnogo več plasti in dimenzij. In to ne velja samo za Združene države, ampak za vsa kapitalistična zahodna gospodarstva. Ta gospodarstva dejansko delujejo kot vojna gospodarstva, ki jih upravljajo in financirajo podjetja za proizvodnjo orožja, ki obvladujejo politiko in javni diskurz prek oglaševanja v korporativnih medijih ter financiranja miselnih centrov. Skratka, zahodni kapitalizem je hkrati pokrovitelj in odvisnik vojne.
Nadaljevanje prelivanja krvi in uničevanja v Ukrajini je zavržno. Toda kljub temu bo trajalo, ker zahodne sile, ki ga poganjajo, ne poznajo druge poti. Ujeti so v klavnico, ki se upira vsem moralnim, pravnim in demokratičnim načelom.
Povzeto po Strategic Culture Funfation
1. Izraz “racket” se nanaša na organizirano kriminalno dejavnost, ki vključuje izsiljevanje, nezakonito pridobivanje denarja ali druge oblike prevar. Racket se običajno izvaja s pomočjo groženj, nasilja ali zlorabe oblasti.
Oglejte si še intervju Jeffrey Sachs o vojni v Ukrajini
Če želite biti obveščeni o novicah se prijavite na: OBVESTILA
